Zadnje čase je veliko govora o veganstvu otrok. V javnosti se pojavljajo namigovanja, pa tudi obtožbe staršev, ki sebe in svoje otroke prehranjujejo vegansko. Levji delež krivde za te obsodbe nosijo slovenski pediatri, na čelu s pediatri UKC, ki so celotno propagandno kampanijo sprožili s tiskovno konferenco, kjer so predstavili izredno enostransko predstavljena in zastarela stališča glede veganstva otrok.

Propagandno akcijo proti veganstvu so poskusili prekriti z izgovorom, da so  govorili o prehrani otrok nasploh in da so pri veganstvu samo poudarili nekatera tveganja. Stvar bi bila seveda legitimna, če bi na isti tiskovni konferenci poleg tveganj poudarili tudi številne prednosti veganstva, predvsem pa tudi napake in nevarnosti vsejede prehrane, česar seveda niso storili. Zato je jasno, da je bil očiten namen te konference strašenje staršev pred veganstvom ter stigmatiziranje veganskih staršev.

A tiskovna konferenca UKC niti slucajno ni osamljen primer. Nad starši veganskih otrok se s strani velike večine zdravnikov, pediatrov in ostalih delavcev v slovenskem zdravstvu (vključno z medicinskimi sestrami) vrši pritisk, v veliki večini tudi obsodbe, občasno pa tudi grožnje zaradi izbranega načina prehranjevanja.

Starši veganskih otrok so ob veliki večini obiskov zdravnika ali pediatra deležni izredno močnih pritiskov, da svoje otroke začnejo prehranjevati “normalno”, torej vsejedo. Praktično v nobenem primeru pa slovenski zdravniki oz. pediatri niso svetovali takim staršem, na kaj paziti oz. kako se pravilno prehranjevati vegansko, vsaj ne brez hkratnih obsodb o “napačnosti” take prehrane in ideoloških pritiskov, da bi spremenili prehrano.  

V luči teh dejstev si sedaj oglejmo tragično smrt otroka, ki je celotno gonjo sprožila. Težko je sklepati, kaj se je v tem konkretnem primeru dogajalo, vendar je glede na podatke, ki so bili dostopni javnosti možno sklepati dvoje:

1. Otrok ni umrl zaradi veganske prehrane
2. Velika možnost je, da če bi otrok prišel k zdravnikom bistveno prej, da bi se zgodba odpletla manj tragično.

Tudi iz ostalih (izredno redkih) primerov v svetu, ko je umrl veganski oz. vegetarijanski otrok (en tak primer je bil pred tremi leti v USA in še eden pred kakšnim desetletjem v Sloveniji) se je izkazalo, da če bi starši otroka pripeljali k zdravniku prej, da bi se zgodba verjetno razpletla manj tragično.

Veganski starši odlašajo z obiskom zdravnika zaradi pritiskov Vprašajmo se, kaj bi lahko bil razlog, da bi starši veganskih otrok odlašali z obiskom zdravnika, zakaj ga ne bi peljali na pregled ob prvem znaku kakršnih koli težav? Razlog je preprost: starši, ki ob obisku poslušajo kritike, dokaj militantno prepričevanje v spremembo svojih življenskih navad in tudi precejšne šikaniranje zaradi izbrane prehrane, se temu raje izognejo, če je le možno.

Prehranska znanost je že pred desetletji na osnovi znanstvenih raziskav brez sence dvoma dokazala, da je veganska prehrana lahko povsem ustrezna za otroke. To starši veganskih otrok dobro vedo, zato ravnanje zdravnikov, ki jih želijo na bolj ali manj agresiven način prepričati v naprotno pri starših povzroči odpor. Veliko staršev se šikaniranju izogne preprosto tako, da zdravnikom ne povedo kakšne so njihove prehranske navade. Nekateri pa to rešujejo žal tako, da z odhodom k zdravniku odlašajo.

Od zdravnikov bi vsekakor starši veganskih otrok pričakovali pomoč. Vsejedim staršem iz leve in desne delijo nasvete kako se prehranjevati z mešano prehrano, na kaj paziti in kako se ogniti napakam (a kljub temu je zdravstveno stanje vsejedih otrok na zahodu katastrofalno). Namesto da bi na enak način pomagali tudi veganom, se raje kot za konstruktivne nasvete, odločajo za kritiko, obsodbe in šikaniranje.

Odnos velike večine slovenskih pediatrov je bil lepo razviden tudi iz nekaterih nastopov predstavnikov pediatrov v javnosti, ko so izjavljali, da taka prehrana “ni dovoljena”, celo “prepovedana”, da je treba starše, ki otroke hranijo veganska, peljati k psihiatru in podobno. In to kljub temu, da je prehranska stroka že pred desetletji potrdila, da je veganska prehrana lahko povsem primerna tudi za otroke.

In ravno v tako agresivnem odnosu slovenskih zdravnikov do veganskih staršev lahko vidimo vzrok, da marsikateri od  staršev odlaša z obiskom zdravnika, saj se boji žaljenja, šikaniranja, in siljenja,  ki ga v večini primerov sliši s strani zdravnikov.

Pomembno je tudi to, da slovenski zdravniki praktično nikoli ne želijo dajati prehranskih nasvetov veganskim starsem (Rok Orel je to javno tudi povedal), zato so starši prisiljeni iskati nasvete pri alternativnih virih, kar pa ni vedno najbolje.

Glede na ugotovljeno lahko brez sence dvoma zajeten del krivde za (sicer izredno redke) nesrečne slučaje z veganskimi otroci pripišemo zdravnikom. Kriva je po eni strani njihova dokaj militantna nastrojenosti proti veganstvu, ki po vrhu sploh ne temelji na znanstvenih dokazih, ampak na njihovih osebnih, ideoloških prepričanjih.

Rezultat te militantnosti je (izredno škodljiv) strah in odlašanje veganskih staršev, da odidejo k zdravniku, ko se težava pojavi. Po drugi strani pa je krivo tudi tiščanje glav zdravnikov v pesek, ki tako iz osebnih vzgibov kot iz lastnega neznanja ne želijo veganskim staršem pomagati s prehranskimi nasveti (kar seveda brez omejitev počnejo za vsejede otroke).

mag. Marko Čenčur

Vir: revija Osvoboditev živali, oktober 2011