Ne krpaj me, s kamenim šivom, čas!
Ne izpoveduj mi, resnice neuporabne glas.
Navzočnost dolžine tvoje čas, si izmišlja svet,
a tebi, življenja kralju, ne zna prisodit mladih let.
Omahnil boš v globočino časa, ki te obdaja,
prisluhnil glasu svojega razuma in značaja.
Času, ki po zavesti časa, čas v grob pokoplje,
okosteni, ko na grobarja čaka in se sam prekoplje.
Ti sedanji čas, ki meni gostoljubje kažeš,
jutri boš odvečna krama, spoznan, da večno lažeš.
Ko brskam po rovih časa prejšnjih let, si iz spomina vzet,
te vidim kako zlagan boš čas, čez vrsto let.
V igri s samim sabo porival s časom, čas ki mine,
a boš presegel prostor vulve svoje zgodovine,
ko z miti ne boš mogel umreti, ne živeti.


Tako kot si sam živel, hotel boš sam umreti.
Ukinjal boš in oživljal razpuščene delce,
kot da nisi samo čas, kot da si telesce,
a telesce tvoje se s sedanjim časom hrani,
s sebe spira staro, s sedanjostjo se brani.
Ko boš brezčasen v meni štetje v čas,
se ne zavem, da v času nisem jaz,
zavem se časa, ko si ti še živ v meni,
a mene Bog podarja, ko nastopi čas, le tebi.
Kot velika ladja ploveš, ko z jutrom vstajaš,
kot zlato se kažeš, ko se po ulicah sprehajaš,
šteješ ure, blodiš po vesolju kot lampionček,
nad Zemljo lebdiš kot napihnjeni balonček,
ki Einstein te je umestil v relativnostno teorijo,
te stlačil v enačbo E = m x c na kvadrat, s svojo filozofijo.
Ples hudiča in Boga učenega je postavil temelj praga,
si je izmislil svet. Čemu čas? Zakaj imamo čas, zavraga?