Obstaja velika resničnost tega kozmičnega trenutka, obstaja snovni vidik tega trenutka in pa seveda utrip življenja, ki vse skupaj oživlja in osmišlja, ter povzroča poustvarjanje, spremembe in rast.

Utrip Življenja je tista velika stvar, z veliko imeni, a enim pomenom. In vse kar je, soutripa z Življenjem. Tudi naša Bit, naš razum in naše telo-srce soutripa z Življenjem. Z evolucijo zavesti se ta (so)utrip oživlja in postaja vse močnejši.

Utrip življenja je težnja Zavesti iz katere vse izhaja, po širjenju vidika življenja. Vse se spreminja skladno s tem utripom.

V širšem smislu mi teh sprememb niti ne zaznavamo, zaradi premalo budne-razvite zavesti. Tako kot muha enodnevnica v celem svojem življenju ne opazi kakšnih bistvenih sprememb na ljudeh… razen da se preselijo iz kuhinje v dnevno sobo.

Torej kljub vsemu občutku naše lastne pomembnosti, moramo priznati veliko verjetnost, da naša zavest soutripa z Zavestjo vsega kar je v resničnosti tega trenutka.

Težko namreč verjamem, da človeška zavest utripa izven konteksta te širše resničnosti. Še težje pa verjamem, da naš razum deluje izven konteksta naše zavesti, ali pa telo izven konteksta razuma…

Torej če to verjetnost sprejmem, potem se resničnost tega trenutka poustvarja in spreminja skladno z težnjo - utripom Življenja. In ta težnja-utrip, oživlja in spreminja tudi našo zavest-Bit.

Karkoli se torej dogaja ta trenutek v naših glavah, je lahko tako ali drugače samo izraz tega Utripa. In naša zavest-Bit očitno postaja prebujajoč vidik tega zavestnega Utripa. Višje kot (so)utripa naša Bit, bolj se tega zavedamo. Vse kar se dogaja v naših glavah je posledica tega (ne)zavedanja.

Kljub pretirani pomembnosti, ki jo pripisujemo našega razuma, je razum samo orodje naše zavesti. Orodje za zaznavo, prepoznavo in kreiranje v snovnem vidiku resničnosti Življenja. Razum je izredno dovršeno orodje že samo po sebi, kar lahko tudi sami opazimo. Deluje ne glede na duhovne vsebine.

Tako kot božanski glas kakšnega pevca ni odvisen od božanske vsebine v glavi. Je pa kljub temu lahko samo zmešnjava glasov, če je glava preveč prazna. In tako je tudi z razumom. Če je utrip naše zavesti prešibak, potem je šibko tudi soutripanje razuma z njo.

V tem primeru je v razumu zmešnjava. Ali pa kar je še bolj pogosto, da razum deluje po eni in isti mehaniki. In ravno tako tudi zaznavamo življenje in okoliščine v katerih se nahajamo. In ravno tako se tudi nanje odzivamo. Zmedeno, ali pa sledimo in se oklepamo enih te istih miselnih vzorcev, oziroma prepričanj.

Kakorkoli, niti eno niti drugo ni resničnost taka kot je, temveč samo naše omejeno in popačeno občutenje.

Da glas, ki prihaja iz našega fizičnega telesa postane melodičen, je zaslužen razum. Vendar, da nekdo poje iz duše, kot pravimo, je potrebno še soutripanje razuma z našo zavestjo.

In ravno tako, kot je z glasom, je tudi z našimi mislimi in čustvi. So melodija soutripanja razuma in Bit-i. Nosijo frekvenco tega soutripanja.

Da bi bile naše misli in čustva čista melodija iz duše, bi morala naša zavest utripati dovolj visoko, da bi dosegla prave potenciale našega razuma.

(So)utripanje zavesti tako tudi določa kakšne misli in čustva bodo spremljala naše doživljanje, odzivanje in delovanje.

Torej, vse je odvisno, kako visoko utripa naša zavest-Bit. In kdo smo že rekli, da oživlja in dviguje utrip naše zavesti…

Nič se ne more zgoditi, kar ni v skladu z veliko težnjo Življenja. Naše misli in čustva bodo to kar so, dokler tega težnja Življenja-evolucija, ne bo spremenila.

Gosenica, ki je postala metulj ve, da tega ni naredila sama po svobodni volji.
In kaj pametnega lahko metulj svetuje gosenici?