...in kaj vse je mogoče zaznati z darom jasnovidnosti

Ta članek posvečam vsem vam, ki ste raziskovalnega duha, ki vas odgovori na vprašanja, napeljujejo le na nova vprašanja, v željo po novem znanju. Posvečam ga vsem vam, ki se ne ustavite pri tistem, kar je uradno potrjeno kot resnično in mogoče.

Želim izraziti nekaj svojih občutij in razmišljanj. Želim povedati, da je dar jasnovidnosti velik blagoslov, zaradi katerega zmoreš prestopiti omejitve prostora in časa. Želim pa tudi izraziti, da je ta dar pogosto vir bolečine in strahu, da med ljudmi ne boš sprejet, da tvoja drugačnost preveč bode v oči... Prebuditi v sebi dar jasnovidnosti je čudovit proces, ki pa ga spremlja tudi proces sprejemanja samega sebe, takšnega kot si, kar prinaša tudi bolečino in strah, da te bližnji ne bodo sprejeli...

Avgust 2004. Sicilija.
Skozi okno pristajajočega letala sem zagledala rjave zaplate zemlje, hiše, palme. V meni se je prebudila zavest, da prihajam v nek drugačen svet. Čisto drugačna pokrajina od tiste, ki sem jo vajena z naše Gorenjske in primorskega Krasa. Na pogled je bilo vse tuje, pa vendar se je globoko v meni prebudilo zavedanje, da se vračam domov.


Končno, pristali smo. Razmišljala sem o tem, kako me bodo sprejeli njegovi starši. Kako neki bodo gledali na neko Slovenko, ki je že na pogled popolnoma drugačna od vseh...in razlika v letih, kaj bodo še rekli na to... Bog pomagaj, v kaj sem se zapletla! In letalo za domov je že rezervirano...čez dva tedna! In nič ne razumem italijansko in italijani ne znajo angleško...

Med takimi mislimi, sem prvič v tem življenju, stopila na Siciljanska tla... Vročina je neusmiljeno udarila vame in mi pregnala negativne misli. Zavedanje, da sem tu že bila je preglasilo vse moje strahove...

Tako se je začel moj prvi obisk Sicilje. Tja sem odpotovala s svojim zdajšnjim možem, da bi me predstavil svojim staršem... poznala sva se dva meseca...


Lahko bi še in še pisala o Palermu, pa o siciljanski zgovornosti in ustrežljivosti. Pred očmi se mi prikazuje Palermo z vsemi znamenitostmi, z mešanico arabskega, krščanskega in vsega ostalega sloga. In seveda njihove stojnice na katerih prodajajo razne mesne jedi, tradicionalno. In nepogrešljivi »carettino siciliano« tj. s pisanimi persi in drugimi slikovitimi okraski okrašena vprega z dvemi konji. In, da ne pozabim na sadje iz marcipana. Tako resnično, da bi človek kar ugriznil vanj! Pa ga je škoda jesti, ko je tako lepo! Trgovinice z umetninami iz marcipana so številne, v eni sem našla velike krojaške škarje iz marcipana. In videti so bile celo zarjavele! In tradicionalne srednjeveške lutke! In...

Bila sem navdušena nad mestom. Ko sva se s Sergiom sprehajala v pristanišču, me je zadelo. Kar naenkrat se mi je pred očmi prikazalo to pristanišče, čisto drugačno kot sedaj. Zagledala sem sebe kot moškega v črni obleki kako čakam, da pride neka ladja. Pred mojimi očmi so se vozile kočije. Zgodilo se mi je, da je tisti kraj v meni prebudil spomin na preteklo življenje. Na to, da sem tam že bila in tudi kaj sem počela. »Torej sem res tukaj že bila», sem si rekla sama v sebi. Začela sem o tem pripovedovati Sergiu, on pa me je samo debelo gledal. Za to, da obstajajo pretekla življenja, je prvič slišal.

Tako sem začela eno svojih predavanj o tem kako človek potuje iz ene inkarnacije v drugo. Kako opravi celo skupino izkušenj od živalskih in rastlinskih naprej... Z zanimanjem me je poslušal in ni rekel nič. »Pa kaj misliš o tem« sem silila vanj... Njegov odgovor je bil v stilu, da je zmeden, da res ne ve kaj naj si o tem misli. Ampak, da ne pravi, da ni res...

Bilo me je strah. Strah, da bi ga izgubila, ker sem bila res zatreskana vanj do ušes. Ampak zavedala sem se tudi, da če hočem biti z njim, ne morem prikrivati kdo sem. In kaj čutim. Potrebovala sem človeka, ki moje jasnovidne sposobnosti sprejema, saj je to del mene. Del mene, ki ga ne kažem vsakomur, pa vendar ga ne morem tajiti tudi ljudem, ki so mi najbolj blizu.

En dan sva šla na izlet v Agrigento. To je mesto še kar blizu Palerma, kjer so se dobro ohranile nekatere ruševine, mislim, da še iz časov v začetku našega štetja. Delno je ohranjena ogromna stavba, podobna kot atenski partenon. Predstavljajte si ogromen pravokotnik, v katerega so postavljeni stebri. Na vrhu je vse skupaj (bilo) pokrito s streho. Številni potresi in čas je opravil svoje, tako so zdaj ostali le še stebri, nekateri skoraj celi, drugi samo na pol. Nepojasnjeno je kako so s takratnim »primitivnim orodjem« izdelali take ogromne stebre in jih v obliki manjših delov (predstavljajte si ogromne skale v obliki valja) postavili drug na drugega, vse skupaj pokrili s streho...

V ruševinah mesta so se ohranili tudi deli svetišča. Svetišče in sploh celo mesto je stalo na vrhu gore. Pod svetiščem so bile hiše, od katerih pa se ni ohranilo nič. Mesto je bil zaščiteno z ograjo. Na ruševinah svetišča sem doživela videnje, da sem tudi tam že bila. Tokrat kot menih, zagledala sem se v beli obleki. Pred mano se je začel odvijati fim z utrinki iz takratnega življenja. Spomnila sem se kako je bilo izven obzidja življenje nevarno. Pa vendar so tam živeli številni ljudje v svojih hišah. Kdor se je posebej izkazal je dobil pravico s svojo družino živeti znotraj obzidja, prav v hišah pod svetiščem. Spomnila sem se tega kako sem negovala ljudi, ki so bili bolni in eden od njih je bil tudi Sergio. Vse to je raslo pred mojimi očmi in pripovedovala sem mu o tem. Sedela sva na klopci, v senci drevesa.

Spraševal me je: »Pa kako moreš to videti, kako veš, da je res...« In na koncu je rekel, da se mu čisto možno zdi, da je ta ideja o preteklih življenjih resnična...

V meni je strah, pokazati kakšna sem, vsaj malo popustil.

Sergio mi je kupil vodič po Palermu, tako, da sem se lažje odločila kaj bi si želela ogledati. Listala sem po vodiču in se ustavila na katakombah. Nekaj v meni mi je reklo, da to moram videti na vsak način.

Zadnje dneve sva preživela z njegovimi starši v obmorski počitniški vasici »Tre Fontane«. To počitniško mestece je od Palerma oddaljeno kakih sto km in kadar je lepo vreme se od tam vidijo obrisi Afrike! Tam je vroče, vroče, vroče... Sergiu sem se smejala, ker se je ves čas polival z vodo, kadar sva hodila po soncu. Vedno me je tipal po glavi, če imam »vročo glavo«. »A je ta malo premaknjen?« sem si mislila. Pa ne za dolgo...Enkrat mi je malo »zakuhalo« in od takrat sem hodila ven šele ob štirih, petih...

Starši so ostali tam, midva pa sva se z avtobusom vrnila v Palermo. Bil je zadnji dan pred odhodom domov. Še isti dan sva nameravala obiskati Katakombe. Polna vtisov sem sedela na avtobusu, ravna, peščena, ponekod obdelana pokrajina je bežala mimo mene. Zaslišala sem glas: »V katakombah boš našla svoje truplo«. To me je res vrglo. Saj sem navajena vseh mogočih »čudnih stvari«. Vendar to je pa malo preveč. Kako naj temu verjamem, ali je res, ali se mi meša, sem šla s to svojo jasnovidnostjo predaleč?!

Vodniki so me pomirili. Ena in ista informacija je ves čas prihajala. Našla bom truplo tistega moškega, ki sem ga »zagledala« v pristanišču kako čaka ladjo. Ta moški je bil trgovec, ukvarjal se je z raznimi posli. Večkrat je bankrotiral in se potem na novo pobral. Imel je družino vendar jo je zapustil. Spal je s prostitutkami in si tako nakopal sifilis. Zelo se je bal smrti, zato je želel biti pokopan na tak način, kot bi hotel preživeti. Obenem pa je to truplo ostalo tam zelo dolgo časa prav z namenom, da ga jaz zdaj najdem, da doživim to izkušnjo. Da se spet srečam s svojim telesom, ki sem ga imela v enem od prejšnjih življenj.

»Kako bom pa vedela katero je?« Vodniki so mi odgovorili: »To je zelo preprosto, čutila boš. Ne moreš se zmotiti, pomagali ti bomo. Ko boš stopila v kostnico, takoj zavij na levo in to je vse kar moraš vedeti. Zaupaj!«

Tokrat sem o svojem vedenju ostala tiho. Odločila sem, da mu ničesar ne povem. To je preveč še zame, ne pa zanj, ki je par dni nazaj prvič slišal o preteklih življenjih!

Prispela sva do vhoda v katakombe. In ugotovila, da so jih ravnokar zaprli za obiskovalce. Vsa obupana sem potrkala na vrata. Odprl nama je menih v rjavi kuti. Povedala sva mu, da sem od daleč in, da bi res rada videla katakombe. Brez pregovarjanja naju je spustil noter.

Vstopila sva v ta Sveti prostor. Bala sem se, da bo tam grozljivo, saj nenazadnje še nikoli nisem videla pravih okostnjakov. Mislila sem, da bo tam vse polno duš, ki so se po smrti zataknile v vmesnih svetovih.Vendar je bil moj strah odveč. Če se danes v mislih vrnem v tiste katakombe, se mi zdi še navadno pokopališče bolj strašljivo. Tam je bilo vse čisto. Energetsko mislim. Nobenih nesrečnih energij. En sam mir.

Tako kot mi je bilo rečeno, sem zavila na levo in se ustavila. Vodniki so me postavil pred truplo z napisom Giovani Battista. Napisana je bila tudi letnica rojstva in smrti. Letnica smrti je bila nekako v drugi polovici devetnajstega stoletja. Ob pogledu na truplo so me preplavile take energije, da jih težko opisujem z izrazoslovjem, ki ga imam na razpolago. Vznemirjenje, mravljinci, neka radost.

Po vsej logiki bi me moralo biti groza vsega tega. Vendar je bilo doživetje zelo pozitivno. Občutila sem kje so bile blokade v tem telesu. Začutila sem njegove (moje) strahove. Dobila vedenje, da ga je bilo grozno strah smrti. Ogledala sem si njegovo lobanjo. Tako zelo podobna moji. Tipala sem se po čelu, svoj nos, ličnice, zares podobno. Torej je res, kar sem slišala, da se telo skozi inkarnacije ne spreminja fundamentalno, torej, da resnično obstaja podobnost s telesi, ki sem jih imela na Zemlji nekaj življenj pred tem! Bila sem vznemirjena v sebi, vendar prepričana, prepričana, da je res, res sem našla potrditev o reinkarnaciji. Zame je to bil dokaz.

Sergio je opazil, da sem se »prikovala« pred tisto mumijo. Približal se mi je in me vprašal:«Pa zakaj stojiš samo tukaj«. Odvrnila sem mu, da mu tega ne morem povedati. Potem sva hitro pregledala še preostale mumije. Bilo jih je ogromno. Vendar jaz nisem bila več pri stvari. Tisto, kar sem spoznala, tisto vedenje, ki je vzratstlo v meni, me je čisto preplavilo. Nisem mogla sprejeti ničesar več.

Še, ko sva že zapustila katakombe, sem bila zelo vznemirjena. Sergio je hotel vedeti zakaj sem taka. In potem sem mu povedala, kar bruhnilo je iz mene. Na vse povedano mi je rekel:«Pa zakaj nisi povedala, bi naredil sliko«. To se je pa meni zdelo morbidno, kaj naj delam s sliko svojega trupla iz prejšnjih življenj? Pa še prepovedano je slikat. No in v resnici sem si mislila, da je to rekel samo iz prijaznosti, da sploh ni vedel kaj govori...

Tisti dan sva potem zelo malo govorila. Zanj je bilo slovo od Sicilije boleče. Cel dan je bil molčeč. Mene pa je bilo strah. Moja jasnovidnost mi je čisto odpovedala. Mislila sem, da je med nama po vsej verjetnosti konec. Ker me je videl v svojem okolju, kako sem totalno drugačna od vseh siciljank in ne samo od siciljank tudi od »normalnih« ljudi. In kdove, sem si mislila, kaj so mu o meni povedali njegovi starši. Saj do mene so bili na vso moč prijazni in ustrežljivi, zagotovo pa so mu rekli naj vzame pamet v roke...

Nisem vanj drezala z vprašanji. Je kar je. To sem si rekla. Nič se ne da prisiliti. Vedela sem, da je žalosten, ker spet zapušča Siciljo, kjer je odrastel. In mislila sem, da je žalosten tudi zaradi mene, ker sem tako čudna in neprimerna.

Ko je se je letalo dvignilo od tal, sem jokala kot dež. Jokala sem za Sicilijo, jokala sem zase, ker sem kakršna sem, jokala sem še njegove solze, ker jih kot mačo ni mogel jokat. Tako sem jokala za oba, on pa me pogledal, mi rekel: »bučka« in me objel. Jaz pa sem še kar jokala...

Marjeta La Russa- Aishantia