Ko sem živela v Ljubljani sem se ob vikendih vračala v Žiri. Uživala sem v samoti hiše in vrta. Posedala sem na verandi in čakala večera. Opazovala sem lastovke kako se podijo za hrano. Še zdaj, v tem trenutku, ko sem v svojem domu v Trstu in pišem ta članek, mi v glavi odmevajo njihovi glasovi. Tako z lahkoto se prestavim na tisto verando, prav vonjam poletni večer, bliža se čas, ko postane tako tiho, da bi slišal pasti buciko na tla...

Takšne tišini v mestih ne poznamo več. Ta tišina je globoka, zdi se kakor molitev. In, ko se zvečeri, občudujem cerkvico Svete Ane. Tako lepo je osvetljena. Takrat sem bila lačna tišine. Tako dolgo sem živela daleč stran od sebe, da sem si izmučena od padcev in bolezni želela le tišine. Priznam. Zbežala sem stran od ljudi, preveč so me prizadeli.

Hotela sem pravzaprav samo vedeti zakaj? Na travi pred hišo sem prvič zares odprla knjigo BA Brennan: Moč zdravilnih rok. Brala sem o čakrah, energetskih poljih, o njenih neverjetnih terapijah, v katerih je sodelovala s svetlobnimi bitji. Počutila sem se kot nekdo, ki se utaplja, in ta knjiga je bila zame rešilna bilka.

Zdravniki so me odpravili rekoč, da imam alergijo na hrano.

Ko sem vstopila v ambulanto, kjer je delala specialistka za razne prebavne bolezni, je zakrakala vame: »Ja vi ste pa čisto suha, taka ste kot, da bi prišla iz Dachaua!«. Po opravljenih testih, je brcnila čevlje z nog in se pritožila nad tem, da jo tiščijo. Potem mi je povedala, da imam alergijo na kruh in, da nikoli več ne bom smela jesti kruha in moke, pa bo vse dobro. V diktafon je narekovala:«....doživljenjska dieta...«.

Bila sem izmučena, slabokrvna, moje telo kakor cunja. Po tej novici pa sem se počutila, kot, da me je kdo obsodil na smrt.

Tri dni sem samo ležala v postelji in se bala smrti. Od groze nisem mogla ukreniti ničesar. Tretji dan pa se je nekaj zganilo v meni. Šla sem v knjižnico in si vzela knjigo o celiakiji. Ob branju me je oblivala smrtna groza. To je bolezen zaradi katere ne smeš zaužiti niti mrvice moke. Če jo zaužiješ, odmirajo črevesne resice, izgubljaš kostno tkivo in počasi hiraš v smrt.

Kupila sem kruh in špagete brez glutena in tudi brezglutensko moko. Seveda sem za vse plačala tri ali štirikratno ceno. Brezglutenske jedi je moje telo slabo sprejelo. Urin je bil temo rumen in poln peskaste usedline. Dojela sem, da tako ne bom ozdravela. Suvereno sem vrgla stran vse brezglutenske proizvode in moko. Naslednji dan sem šla še enkrat v knjižnico. Tokrat sem vzela vse knjige o alternativni medicini in začela študirati...

V meni se je aktivirala sila, močna volja po preživetju, neutrudna vztrajnost, da bi našla odgovor na to zakaj sem bolna. Vedela sem, da zdravnica, ki me je odpravila s takšno diganozo nima prav. A ničesar nisem imela v rokah, da bi to dokazala.

Zakaj je bilo pravilo neuživanja moke tako težko prekršiti? Saj bi lahko rekla, ta zdravnica nima prav, jaz nisem na nič alergična, jedla bom kruh.

Kje pa! Takrat sem bila sesuta, moje telo izmučeno in izčrpano. Preveval me je smrtni strah, da sem res alergična. Od takrat sem se obsedeno bala, da bi zaužila karkoli »strupenega«. Moje celo življenje se je začelo vrteti okoli hrane, bila sem čisto obsedena s tem.

Seveda zdravnica ni bila nič kriva. Ona je samo delala tako kot mora delati. Morda jo je po toliko in toliko pacientih res minilo sočutje... In nikakor je ne morem obtožiti, da mi je izrekla napačno diagnozo. Celiakije res nimam. Je pa bilo vse to trpljenje, ki sem ga preživela, povezano z mojim preteklim življenjem v Dachau. Vesolje ima včasih res čuden smisel za humor. Njen stavek« Vi ste pa kot, da bi prišla iz Dachaua.« je bil odgovor. Samo, da ga takrat še nisem razumela. Za to sem potrebovala leta in leta intenzivnega raziskovanja.

V tihoti in samoti hiše v Žireh, sem začela iskati pot do sebe. Živela sem v stiku z naravo, kurila sem peč, delala okrog hiše in na vrtu. Z bosimi nogami sem se dotikala zemlje. Dve leti sem jedla samo presno hrano. In vsak dan sem vadila jogo in meditirala. Vzpostavila sem stik s svojim duhovnim vodstvom. Najprej sem začela govoriti z mojim Angleom varuhom, ime mu je B. Ko je komunikacija stekla, mi je predstavil tri vodnike. Izmenično so mi narekovali, jaz pa sem zapisovala. Nastal je en kup zvezkov, ki sem jih pisala v zimskih večerih, ko sem se sama grela na peči. Potem je do mene prišel reiki. Vse je potekalo tako hitro. Bilo mi je nelagodno, ker sem bila na vsakem reiki tečaju nekaj »posebnega«. Imela sem ves čas neka videnja in vedenja, tako, da mi je bilo že neprijetno povedati, kaj se mi je dogajalo, da se ne bi drugi slabo počutili.

Roko na srce. Bila sem totalno odzemljena. Zdi se mi, da sem leta preživela z nogami od tal. Danes se mi zdi, da sem vse to potrebovala, kako pa bi se sicer naučila toliko kot sem se, v tako kratkem času!

O trenutku, ko se mi je javil vodnik s planeta Kantarion, sem že pisala v prvem članku. Tudi tokrat se vračam v tisti trenutek, kajti takrat je pravzaprav prišlo do mene vedenje o Utelešenju. Takrat sem spoznala, da sem od nekod zares prišla. In občutila radost tistega kraja iz katerega sem se odpravila na Zemljo.

Pisala sem že o planetu Kantarion, o duhovnem planetu s katerega se duše odpravljajo na Zemljo. In kamor se tudi vrnejo po smrti. To je le eden od tovrstnih planetov, obstajajo tudi drugi.

Svoje zgodbe vedno začnem, ne da bi vedela kako se bodo odvijale. V tem trenutku mi je jasno kakšno je sporočilo tega članka. Lotila sem se ga (tudi) z namenom, da vas navdušim za delavnico Utelešenje. Ko sem ga začela pisati, pa zares nisem vedela zakaj sem začela s svojo boleznijo, diagnozo, pa s strahom pred smrtjo. Zdaj mi je že dano vedenje.

Z zavedanjem tega od kod prihajamo, se osvobajamo strahu pred smrtjo. Kdor pa se ne boji smrti, se ne boji življenja. In tako vodimo svoje korake proti svetlobi, proti svobodi.

Zame je bil trenutek, ko sem se zavedela od kod prihajam, trenutek moči. Vedela sem, da je »tam zgoraj lepo«. In mislim, da se je takrat od moje ledene gore z imenom Strah pred smrtjo, odkrušil prvi košček.

Rada bi vas navdušila za potovanje. Za potovanje, ko ste kot duša v krogu svojih vodnikov in mojstrov učiteljev, sprejeli odločitev, da se inkarnirate na Zemljo. Takrat ste sprejeli odločitev o svoji življenjski nalogi, o najpomembnejših ljudeh, ki jih boste srečali, o karmi, ki jo boste odslužili...

Nato se je začel postopen proces zniževanja zavesti. V telo svoje matere ste prihajali že nekaj let pred oploditvijo. V duhovnem telesu ste obiskovali mesta, ki bodo v vašem življenju najpomembnejša. V ljubečem okolju svojih duhovnih družin ste se veselili ponovnega srečanja na Zemlji.

V popolni ljubezni ste zniževali zavest, se vse bolj bližali fizičnemu nivoju. Vaša energetska telesa so postajala vse razvitejša, vse bolj sofisticirana. Oploditev. Tako kot bi se zaprla neka vrata. Duša je že delno ujeta v fizični svet. Ne more se več vrniti na najvišji nivo. Že je v pozabi in občuti strah, aktivira se karma, že je vstopila v potovanje, v dogodivščino, ki jo je sama izbrala.

Vse kar smo preživljali nekaj let pred rojstvom, se je globoko vtkalo v našo podzavest. Ali podzavest podzavesti. Tako pravim, da poudarim kako zelo globoko v nas tičijo ti občutki. To so naši prvi spomini, naše prve povezave s planetom Zemljo, s starši, tu so nastali naši vtisi o življenju. In na vse to se kasneje obesijo naši programi, po katerih delujemo. Od tod naši programi jemljejo podatke.

Ko dvignemo zavest in se povežemo s samim seboj v tistem času, je moč ozavestititi svoje negativne vtise o življenju, strahove do staršev, strahove do življenja, občutke, da nismo dobrodošli.

Sama se spominjam tistega trenutka, pred to inkarnacijo, ko sem znižala zavest. Trenutka, ko se nisem več zavedela sebe kot popolnega bitja ljubezni. Na visokem duhovnem nivoju, kjer sem bila, sem bila zmožna videti kakšno bo moje življenje na Zemlji. In bilo me je groza, hotela sem pobegniti, bila sem v hudi stiski. Videla sem trpljenje, občutila sem strahove svojih staršev, negativnosti v okolici, kjer naj bi živela in tako sem se počutila nedobrodošla. Vedela sem, da se vračam nazaj na Zemljo, po inkarnaciji v Dachau in takrat sem občutila da bom Plačala.

Ob podoživljanju tega procesa sem si rekla: »Pa kako je možno, da ima en človek toliko travm kot jaz. Tega ne bom nikoli spucala!« Vendar pa je trma ena od mojih najmočnejših lastnosti. Vračala sem se v proces inkarnacije, v utelešenje in čistila tiste dogodke. Stopila sem v stik z mojimi »domačimi« na planetu Kantarion. Opravila sem tudi ogromno procesov prehoda za umrle duše. V teh procesih prehoda občutim kakšno trpljenje doživljajo duše ujete v vmesnih svetovih. In doživim tudi kako lepo jim je, ko se vrnejo domov. Takrat me preplavi energija planeta Kantarion in energija radosti vseh tistih, ki so se ponovno našli. In to je dokaz. Dokaz, da je tam, kamor se vrnemo lepo. In tako, sem počasi, ne da bi prav opazila, odložila tisti panični strah pred smrtjo.

En dan sem se samo zavedela, da je življenje lepo. In sem začela meditirati tako, da sem se vlegla na kavč v razmetani kuhinji in se spočila. Pospravila sem kasneje. Krč v mojem trebuhu, ki ga seveda ni povzročil gluten, vse bolj popušča. Trudim se sprejemati tudi ko me kaj boli. Znam sprejeti, ko ne gre tako kot hočem jaz. Meditiram, ko gledam našo muco kako se igra z vodnimi kapljicami. Občudujem jo, ko ceni staro škatlo kot največji zaklad. Sprejemam, da nisem vedno popolna in dobre volje. In dovolim, da mi kaj tudi ni všeč. Sem zdravilka in duhovnica. Delo v poslovnem svetu sem pustila, tisto ni bilo zame. Imam ogromno idej in cel dan sem aktivna kot ura. Knjiga me že sili naj jo napišem. Ko se zvečer utrujena objamem s svojim možem, se zavem, da je za mano še en dan. In, da se bom naslednjega dne zbudila in se ne bom počutila grozno.

Iz te moje preobrazbe se je rodila delavnica Utelešenje.

Hayna pomeni razsvetljeni um. Razsvetljevanje uma me je pripeljalo do zavesti, da se življenja ne da obvladati. Da se ga ne da obvladati ne s hrano, ne z energijami, ne z angeli... Tako sem se osvobodila in se trudim, da ničemur več ne dajem moči nad sabo, ne hrani ne energiji, ne drugemu. Spoznala sem številne tehnike dela z energijami, študirala učinke hrane na telo itd... Vendar so to samo orodja do tebe samega. Saj vse kar iščeš je zelo preprosto; sebe samega in povezavo s Stvarstvom.

Naj se ta članek ne razume kot kritika klasične medicine. Zdravnike cenim, saj imajo ogromno znanja in številnim ljudem pomagajo. Stanje je tako kot je, stvari se počasi le premikajo. Nekaj dni nazaj sem namreč dobila pismo neke zdravnice, ki se je zanimala za moje delo.

Zelo cenim tudi zdravilce in vsa bitja svetlobe, ki so mi pomagala pri samozdravljenju.

Tisto kar hočem povedati je naslednje: pot do zdravja in lepega življenja vodi skozi lastno preobrazbo. Ljudje in angeli ti dajo zelo dobre nasvete in usmeritve, vendar tisto, kar je dobro zanj zares popolnoma ve in čuti le vsak sam. Pa četudi je do tega še dolga pot, vredno jo je hoditi!

Oglejte si predstavitev delavnice: Utelešenje - terapevtska delavnica

Marjeta La Russa- Aishantia

http://xoomer.virgilio.it/hayna
aishantia@hotmail.com
HAYNA društvo za razvoj zavesti
Loška 63, 4226 Žiri

tel. 0039/320 851 8390