Ne vem kako vi doživljate in dojemate besedo ali pojem EGO. Osebno sem se veliko spraševala o tem, kaj naj bi to zares pomenilo. Ali je dobro, da imaš nekaj ega ali slabo? Kaj sploh opredeljuje beseda EGO? Sliši se zelo fiktivno, neoprijemljivo, nek izraz za nekaj. 

Definitivno pa velikokrat slišimo to besedo v različnih sodbah drugih: »poln je ega«; »en sam ego jo je«; »ima velik ego«, »ta je pa na ego tripu«; »vodi ga ego«; »zelo je egoistična« in tudi »ima majhen ego«; »ta je pa čist brez ega«… Če za nekoga lahko rečemo: »ta je pa čist brez ega« mi to spet zveni, kot da to spet ni najbolje. Ali pač? Vsekakor je to zelo razsežna tema. Poskušala jo bom predstaviti na čim krajši, upam da preprost in meni razumljiv način.

Kaj je torej prav? Imeti ali ne imeti ego? Na nek način podobno, kot se je že Shakespeare preko Hamleta spraševal: »biti ali ne biti«. 

No, razni duhovni mojstri bi na to najprej odgovorili »nič ni prav in nič ni narobe, vse samo je«. 
In res je. Vse samo je, kot življenje samo je, kot vreme je!, kot mi samo smo…. v sobivanju.

Izsledki pravijo, da naj bi vsi, v 99,99%, izhajali iz svojega ega. Najbolj zanimivo pa je, da se ego ne manifestira samo  takrat, ko smo zelo vase zaverovani, samo-pomembni, ko se poveličujemo, ko smo arogantni, prevzetni, naduti, ponosni, ošabni, več vredni ipd., pač pa tudi takrat, ko dvomimo vase, ko nas je strah, ko se pomilujemo, se kritiziramo, obtožujemo, obžalujemo, trpinčimo in podobno. Torej tisti, ki je aroganten, nima nič večji ego kot tisti, ki se samo-pomiluje. 

Besedo ego se enači z besedo – JAZ. Vendar ego ni naš resnični 'jaz', je samo del naših vsebin. 
EGO JE naše istovetenje s fizičnim telesom ter našimi naučenimi vzorci, merili, navadami, vrednotami, prepričanji, navezanostmi, potrebami, željami… To istovetenje postane naša resnica, postane 'jaz' s katerim se predstavljamo – naša samopodoba - in na podlagi te lastne resnice delujemo, tako do sebe kot navzven, do drugih živih bitij, okolja, družbe…

Istovetenje z našo resnico povzroča našo ujetost v ego – jaz sem to, jaz sem takšen, jaz imam, jaz vem, jaz znam, jaz zmorem, jaz si upam, jaz verjamem, itd. In ker imajo vse stvari v tej naši dualnosti tudi svojo drugo plat – polarnost, se iste vsebine pojavljajo tudi kot: jaz nisem, jaz nimam, jaz ne znam, jaz ne vem, jaz ne zmorem, jaz ne verjamem…

Ego je torej tisti del nas, ki misli, da je ločen od enosti vsega, od vedenja, od izvora ali stvarstva.
Ta iluzija ločenosti vodi v vero, da smo oddvojeni med seboj in od 'Boga' (enosti), da smo brez povezave. Na podlagi te iluzije ločenosti poskuša naš ego meriti vse okoliščine in vsakogar kot  'boljše od nas' ali 'slabše od nas'. Če naš ego meni, da smo 'boljši kot', bomo vzneseni in z občutkom samo-pomembnosti, če pa je egova resnica drugačna in meni, da smo 'slabši kot', potem se radi kritiziramo, razvrednotimo, morda prepričamo, da si ne zaslužimo življenjskih radosti ali družbe tistih 'boljših' od nas.

Prijateljica mi je ravnokar preko telefona sugerirala, naj napišem, da se veliko ljudi sploh ne zaveda, da imajo ego. In odgovor temu je, seveda ne, če je ego naša resnica, drugačne ne poznamo. Naša resnica je naš um, so naučeni vzorci obnašanja, so naučena znanja, so naučeni vzorci verovanja kaj je prav in kaj narobe, so na podlagi tega naša izoblikovana prepričanja, so naše misli in čustvovanja, naše ideje in občutki s katerimi se identificiramo.

Pa je res to resnica? So naša trdna prepričanja res vse naše izkušnje? Se morda ne motimo o kakšnih stvareh? Smo morda o kakšnih stvareh prejemali napačne ali izkrivljene informacije in znanja? 

Ko odpremo svoj um širšemu pogledu, ko mu začnemo postavljati vprašanja imamo več možnosti videti cel gozd, ne samo posameznih dreves.
 
»V resnici SI nekaj prav posebnega, ker imaš v sebi božansko iskro IN po drugi strani,  NISI prav nič posebnega, ker smo vsi del te iste božanske iskre.«

In če se zavedamo, da nismo nič boljši in nič slabši od kateregakoli živega bitja, ker smo vsi povezani v matrični mreži kolektivne zavesti, potem smo že na dobri poti do izkušnje univerzalne resnice. V budizmu jo imenujejo 'nirvana', v jogi 'samadhi', v zenu 'kensho' (plitva izkušnja) in 'satori' (globoka izkušnja), poznam še izraza mokša (ki se uporablja tudi v Djotišu) ter razsvetljenje. 

Če bi se učili zavedati se našega ega in sprejemati, da ima vsak svojo resnico… No, ne samo dejstva, da ima vsak svojo resnico, pač pa sprejemanja resnice drugega na toleranten in miroljuben način, potem smo zopet bližje na poti do univerzalne resnice. Potem za začetek nebi bilo na svetu toliko trpljenja, lakote, revščine, vojn, nasilja, sovraštva, maščevalnosti, prezira, zavisti in drugih uničevalcev človeštva oz. človečnosti.

Na žalost, pa je moje egovsko mnenje, da je pot do izkušnje univerzalne resnice težka in dolga, vendar sem se kljub temu odločila po tej poti premikati, korak za korakom, z zavedanjem, da najverjetneje, vsaj v tem življenju, še ne bom prišla na cilj. A kot pravijo modri ljudje: »važna je pot do cilja,  ne cilj«-

Velik del naših vzorcev smo prinesli že s seboj, so del naše karme, te lahko v Djotiš vedski astrologiji hitro prepoznamo iz naših natalnih kart, te lahko posplošeno tudi v naprej opišemo. Razlog zakaj je nekakšno pravilo, da se Djotiš predaja skozi osebni pogovor, pa je ravno v tem, da se šele skozi pogovor lahko razbira 'naša ego resnica', ki jo živimo. Zato se ne da v naprej, z gotovostjo predvideti, kako se bo oseba zares odzvala na določeno, recimo manj ugodno situacijo, kako se bo odločala, kakšne izkušnje si bo izbrala doživeti iz posamezne situacije.

Lahko so izkušnje trpljenja ali pa izkušnje sprejemanja in bolj zavestnega razumevanja in s tem odločanja, kreiranja in manifestiranja nadaljnje življenjske poti ali cikla, ki se nam dogaja.
Zato Djotiš pomeni 'svetloba', saj nam s pravim razumevanjem daje možnost prevetritve 'naše resnice'. Ponudi nam možnost drugačnega pogleda in možnost spremembe določenih trdnih prepričanj, ki se jih držimo, pa še sami ne vemo zakaj, daje nam upanje, da ne rabimo trpeti.

Kaj je torej odgovor, imeti ego ali ne? Dokler ne postanemo mojstri modrosti, se mu na žalost ne moremo izognit. Vsekakor pa ga lahko šibimo in ga preoblikujemo z ljubeznijo. 

Šibimo pa ga z razširjeno zavestjo, z vedno novimi vprašanji kaj je res in kaj ni, kaj je prav in kaj ne 'pije več vode', z razumevanjem, s poglabljanjem vase, v svoj mir in tišino, z meditacijo. 
S tovrstno redno prakso, z budnim-prisotnim-zavestnim bivanjem v 'tukaj in zdaj' pridemo do marsikaterega odgovora in smo bližje univerzalni resnici, bližje samim sebi in bližje drugim.

S svetlobo in ljubeznijo,
Mely

Vir: www.mychi.si