Vsak otrok med odraščanjem naredi zaključke o sebi, drugih in svetu, v katerem živi. Ne glede na to, ali so pravilni ali napačni, jih otrok vedno jemlje kot resnično in pravo sliko stvarnosti. Napačni zaključki so osnova življenjskega scenarija, po katerem lahko otrok živi tudi, ko odraste.

Pod vplivom staršev, bratov, sester in pomembnih drugih ljudi oblikuje neke vrste program, ki odloča o njegovem življenju, odnosu do sebe, drugih in sveta. Zato so sporočila, ki jih starši namenjamo svojim otrokom, zelo pomembna, saj oblikujejo njihovo osebnost in življenjsko pot. Poenostavljeno povedano, kakršni so bili starši do otroka, tak je, ko odraste, do sebe in drugih. Če so otrokovi zaključki o pomembnih stvareh pravilni, bo imel realistično predstavo o sebi, drugih in svetu, v življenju se bo dobro znašel, znal bo ločiti rešljive probleme od nerešljivih, se z njimi soočiti in živeti ali jih rešiti.

Če otrok sprejme napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, bo imel tudi kasneje v življenju izkrivljeno predstavo o sebi, drugih in svetu. Kot odrasel se bo vedel v skladu s svojo (napačno) predstavo o stvarnosti, njegovo življenje bo obremenjeno z nekaterimi nerazumskimi, iracionalnimi prisilami ali mejami, ki delujejo kot nezavedna pravila in odločajo o njegovem življenju.

Zanimive so raziskave življenja uspešnih ljudi, ki so pokazale, kakšna sporočila so dobivali v otroštvu od svojih staršev in tudi to, da je dobro razlikovati dve skupini uspešnih ljudi. Tiste, ki so le uspešni, in one, ki so tudi zadovoljni. Prvi so imeli pogosto tako oblikovan življenjski načrt, da so morali uspeti, da bi sebi in drugim dokazali, da so vredni in pomembni, zadovoljni ljudje pa bi bili takšni tudi, če ne bi bili uspešni, in svoje vrednosti niso merili po uspehu. Negativna sporočila, ki jih starši namenjajo otrokom, v transakcijski analizi imenujejo scenarijske prepovedi in zapovedi, pravi dr. Zoran Milivojević, znan psihoterapevt, ki tudi v Sloveniji vodi delavnice transakcijske analize in usposabljanje psihoterapevtov te šole. Hkrati opozarja: "Otrok sporočil staršev ne sprejema avtomatsko, ampak tako, kot jih sam razume in dojema, lahko tudi povsem napačno in izkrivljeno. Še več! Vsak otrok je nagnjen k temu, da sprejema napačne sklepe o pomembnih življenjskih vprašanjih, ker je fiziološko nezrel, ker je povsem odvisen od staršev in dogajanje pogosto precenjuje.

Če me mama krega, me ne mara

Otrokovi sklepi so praviloma pretirano splošni, tako da otrok, ki ga mama na primer kara, ker je nekaj narobe naredil, namesto da bi zaključil: 'V tej situaciji me mama nima rada,' sklepa posplošeno: 'Mama me sploh nima rada,' ali še bolj: 'Nihče me ne mara. Mene ni mogoče imeti rad!'" Otrok je torej nagnjen k temu, da dela napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, hkrati pa svojim staršem neskončno in brez pomisleka verjame. Zato je odgovornost staršev za to, da otroci stvarnost pravilno dojemajo in vrednotijo, zelo velika.Življenjski scenarij omejuje in usmerja življenjski tok posameznika, nezavedno ga sili v določen, vnaprej predviden način življenja in odnosov ter ga pelje k predvidljivemu koncu. Otrokova osnovna potreba je, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo takšnega, kakršen je. Otroci takole razmišljajo: "Ko ti nekdo reče, rad te imam, s tem pove, da si zanj zelo pomemben. In nasprotno: če nekdo ni ljubljen, ni pomemben in torej ni vreden, da živi." Vsako sporočilo, ki ga dobi otrok in ki na neki način krši njegovo pravico do življenja ter ljubezni, oblikuje zablode, s katerimi otrok živi vse življenje, pojasnjuje Zoran Milivojević. Sporočila, ki jih starši dajejo svojim otrokom, so trojna: dovoljenja, zapovedi in prepovedi. Dovoljenje za neko ravnanje, čutenje ali odnos otroka ne omejuje v rasti in razvoju ter ne omogoča napačnih zaključkov, zablod o otrokovi vrednosti, odnosu do drugih in sveta. Otroku daje svobodo, zlasti svobodo izbire, ter spodbuja njegovo osebnostno rast in razvoj. Zapovedi niso le navodila staršev otroku o tem, kako je treba živeti, ampak tudi navodila, ki otroku sporočajo, kakšen mora biti, da bi ga starši imeli radi ali da bi imel pravico do obstoja. Otrok sklepa, da ga starši ne bodo imeli radi, če ne bo izpolnil pogoja, ki mu ga starši z neko zapovedjo postavljajo. Otrok, ki so ga imeli starši radi samo, kadar je bil najboljši, ko ni delal napak, ko je bil urejen in priden, ko se je trudil in trdo delal, bo do sebe tak tudi, ko bo odrasel. Spoštoval se bo le, če bo najboljši, če bo delal brez napak, kot mravljica, od zore do mraka, če bo popoln. Pričakoval bo tudi, da ga bodo drugi cenili le zaradi tega, ker je delaven in "popoln". Ko ni tak, ni pomemben, ni vreden ljubezni.

Da bi me ljubili, moram biti popoln

A nihče ne more biti vedno popoln. In to je zanka, v katero se ujame človek, ki si je kot otrok resničnost napačno razlagal. Najpogostejše zapovedi, ki jih starši posredujejo otrokom, so "ugajaj, trdo delaj, močno se potrudi, bodi najboljši, bodi popoln, bodi močan". Ljudje, ki so take zapovedi vzeli za svoj način življenja, se z njimi kitijo in so nanje ponosni. Ne zavedajo pa se, kako nevarne in nezdrave so. Delujejo namreč po logiki, ki je uničujoča in ki pravi: če nisem najboljši, najmočnejši, popoln, nisem nič vreden in nihče me ne bo imel rad. V življenju je mnogo situacij, ko starši otroku sporočajo, da je vreden ljubezni le, če je tak in tak, če se obnaša tako, kot od njega zahtevajo. Otrok seveda verjame, da ga bodo starši zapustili, če ne bo izpolnil njihovega pogoja. Če se mu to prepričanje usidra v življenjski scenarij, bo po njem živel in "dokazoval", da ga nihče na svetu ne more imeti rad, če ni tak, kakor pričakujejo od njega starši. In vse bo naredil, da bi si zaslužil ljubezen.

Nezavedne vzgibe, ki človeka silijo, da na neki način izpolnjuje zahteve, in mu omogočajo, da bi bil ljubljen, strokovno imenujemo gonilniki, saj človeka gonijo k nekemu povsem določenemu mišljenju, čutenju in ravnanju. "Moram biti priden, delaven, močan, popoln, moram ugajati. Moje želje niso pomembne, pomembno je, da ugodim staršem, saj me bodo le tako imeli radi.

Si moram ljubezen zaslužiti?

Notranja prisila, ki vodi njihovo življenje, je zaslužiti ljubezen, ugajati staršem, izpolniti njihove pogoje. "Ljubezni sem namreč vreden le, če ugajam, če delam, dokler delam ... Če ne bom delal, ne bom vreden ljubezni, zato moram neprestano delati, da bom vreden!" Logika je torej: ali delam ali nisem vreden nič. Če nisem popoln, nisem vreden ljubezni, če moj izdelek ni popoln, nisem popoln jaz in ... nihče me ne bo imel rad.

Tretja vrsta sporočil staršev, ki so prav tako škodljiva in nevarna, so prepovedi. Ne gre za navadne, normalne prepovedi, na primer: ne dotikaj se elektrike, ampak za prepovedi osnovnih človekovih pravic. To so prepovedi tipa ne obstajaj, ne bodi, ne misli, ne bodi otročji, ne čuti, ne uživaj, ne bodi pomemben, ne pripadaj ... Skupni imenovalec jim je beseda ne. Otrok jih sprejme v svoj življenjski scenarij in če hoče, da ga imajo starši radi, ne sme biti otročji, ne sme kazati čustev, ne sme uživati, čutiti ... Nekatere so zelo hude in so bile v preteklosti prisotne zlasti v zelo patriarhalnih družbah ali družinah, upati pa je, da so danes silno redke. Če se je na primer po treh dekletih rodila še četrta, je bil oče silno razočaran, saj si je želel sina. In hčerka je bila pogosto deležna (gotovo tudi nezavednih) sporočil očeta: Ne obstajaj, ker si ženska, ali tudi: Rad bi te imel, če bi bila fant. Dekle je to sporočilo seveda prevedlo v "nima me rad, ker sem dekle, nisem vredna ljubezni, nihče me ne mara, mene ni mogoče imeti rad ... O sebi misli slabo, prezira se, vse bi naredila, da bi bila vsaj podobna fantom, če že ne more biti fant, ali pa skuša dokazati, da je vredna ljubezni. Četudi ni fant. Oboje je enako težko in boleče. Trdo delo s sabo je potrebno, pomoč skupine in če je le mogoče, terapevta, da se človek "iznebi" gonilnikov, ki mu nezavedno grenijo življenje.

Pot iz začaranega kroga

Kaj narediti s prepričanjem, ki kljuje iz nezavednega in te sili k neprestanemu trdemu delu, popolnosti, ugajanju, ustrežljivosti, upoštevanju prepovedi in zapovedi? Dr. Zoran Milivojević pravi, da naj bi se človek takrat vprašal: "Kaj me sili k temu, da moram biti najboljši, močan, trdo delati, biti popoln, ugajati drugim? Kaj bi se mi zgodilo, če ne bi bil popoln, najboljši, če ne bi trdo delal in naredil vsega, da bi ugajal drugim? Kaj se mi lahko najhujšega zgodi?" To je seveda prvi korak iz začaranega kroga prisilnega vedenja in čustvovanja, ki mnogim greni življenje ali jim onemogoča zadovoljno življenje in kakovostne odnose z ljudmi. Cilj je brezpogojno sprejemanje samega sebe ter odstranitev zapovedi in prepovedi, s katerimi skušamo vzpostaviti samospoštovanje in ljubezen do sebe. Pomoč psihoterapevta pri spreminjanju življenjskega scenarija pa je seveda dragocena, saj se človek z naplavinami preteklosti in zasidranimi vzorci odnosov le težko spopade sam ter jih spremeni.

JasnaTepina
www.dnevnik.si