Piše: Igor Kononenko

Elisabeth Kübler-Ross je svetovno znana zdravnica, psihiatrinja in tanatologinja, ki je zaslovela po delu s hudo bolnimi in umirajočimi, z otroki in z obolelimi za aidsom, pa tudi po gibanju za hospice, ki ga je uvedla v ZDA. Je avtorica številnih knjig, ki so prevedene v dvajset jezikov. Elisabeth je bila mojstrica razumevanja, sočutja in ljubezni. Vedno se je borila za lajšanje trpljenja bolnikom in je nasprotovala brezsrčni in pogosto zbirokratizirani medicinski oskrbi ter opogumljala ljudi z modrostmi, ki segajo preko navidezne meje, ki ji pravimo smrt.

Rodila se je kot ena od enojajčnih sestric-trojčk v švicarski družini. Že od ranega otroštva se je borila za svojo identiteto, saj so trojčice spale v isti sobi, imele enake oblekice in enake igrače… Zelo zgodaj je postala zaščitnica šibkih in nemočnih otrok in živali in se zavezala temu, da bo postala zdravnica. Po 2. svetovni vojni je kot najstnica - prostovoljka pomagala pri obnovi porušenih domov po celi Evropi. Pri tem je tudi sama bila kar nekajkrat v smrtni nevarnosti. Kljub hudim težavam se je uspela vpisati na fakulteto in postati zdravnica.

Po poroki se je preselila v Ameriko, kjer je delala po različnih bolnišnicah. Večkrat je z velikim uspehom uveljavljala nekonvencionalne pristope do bolnikov, ki so odpirali poti do ljubečega in polnega odnosa med zdravnikom ali medicinsko sestro in bolnikom. Trudila se je uveljaviti iste principe tudi v ameriških zaporih, kar ji je delno tudi uspelo. Želela je ustanoviti komuno za obolele z aidsom, vendar so jo lokalni prebivalci (zaradi strahu, da bi se tudi sami okužili) vedno preganjali. Dvakrat so ji zažgali hišo in ji večkrat grozili. Preživela je več možganskih kapi, ki so jo začasno ustavile v njeni nesebični zagnanosti, da bi pomagala trpečim ljudem.

Cel čas se je borila proti brezsrčnemu odnosu do bolnikov, še posebej do umirajočih, ki se jih je zdravstveno osebje izogibalo, saj so simbolizirali njihov "poraz" in nemoč. Sčasoma je organizirala redne seminarje, na katerih so se javno pogovarjali z umirajočimi bolniki. Po celem svetu je zaslovela s knjigo "O smrti in umiranju". Vendar je imela slava tudi temne plati, saj so ji mnogi (najpogosteje iz ljubosumja) očitali, da umirajoče izkorišča za svoje namene, in so blatili njeno ime in jo na različne načine ovirali pri njenem delu.

Spoznala je, da so nekateri bolniki, ki so bili klinično mrtvi in pozneje oživljeni, doživeli obsmrtna doživetja. Skupaj z prijateljem duhovnikom je začela načrtno iskati take bolnike - pogovarjala sta se z več kot 20.000 bolniki, ki so jima zaupali svoje doživetje med umiranjem. Njeni dvomi o posmrtnem življenju so se sčasoma razblinili in kmalu je na spritističnih seansah doživela tudi stik s svojimi vodniki. Kljub zasmehovanju in blatenju njenega imena se je vedno borila za človečnost v bolnišnicah in da se bolnike obravnava kot ljudi in ne kot stroje. Kot sama pravi: "Sodobna medicina se je razvila v nekakšnega preroka, ki obljublja življenje brez bolečin. Kakšen nesmisel. Edino, kar po mojem mnenju zares ozdravi ljudi, je brezpogojna ljubezen."

CITATI:

»Glede na pogovore, ki sem jih zbrala, smrt poteka po naslednjih obdobjih:

Prvo obdobje: V prvem obdobju so ljudje zapustili svoje telo. Ne glede na to, ali so preminuli v operacijski dvorani, umrli v avtomobilski nesreči ali naredili samomor, so poročali, da so se popolnoma zavedali prizorišča, ki so ga zapustili. Dvignili so se iz telesa kot metulj, ki se izvije iz bube. Prevzeli so eterično obliko. Vedeli so, kaj se dogaja, slišali so pogovore ljudi okoli sebe, prešteli so zdravnike, ki so se jih trudili oživiti, ali pričali naporom, da bi jih osvobodili iz razrezanih vozil. Neki moški si je zapomnil številko avtomobilske tablice vozila, ki ga je podrlo in oddrvelo. Drugi so poročali, kaj so govorili sorodniki ob njihovi postelji v trenutku smrti.

V tem obdobju so izkusili celost. Slepi na primer, so spregledali. Hromi so se zmogli brez napora in radostno gibati. Neka ženska je povedala, da je tako uživala v plesu pod stropom bolniške postelje, da jo je zares potrlo, ko se je morala vrniti. Ljudje, s katerimi sem govorila, so se v resnici pritoževali le nad tem, da so morali spet zaživeti.

Drugo obdobje: Na tej točki so se ljudje oddaljili od svojega telesa in pripovedovali so o življenju po smrti, ki ga je mogoče opredeliti le kot duha in energijo. Olajšani so spoznali, da noben človek nikoli ne umre sam. Ne glede na to, kje ali kako so umrli, so zmogli potovati kamorkoli s hitrostjo misli. Nekateri so povedali, da so se ob misli, kako hudo bo najbližjim ob njihovi smrti, bliskoviti vrnili nazaj k njim, pa čeprav so bili že neskončno daleč.

Vsi so se spominjali tega obdobja kot časa, ko so srečali svoje angele varuhe, vodnike. Angeli so jih tešili z ljubeznijo in jih pripeljali k pokojnim staršem, starim staršem, sorodnikom ali prijateljem. Obdobja so se spominjali kot veselega druženja, med katerim so si pripovedovali o svojih življenjih in se objemali.

Tretje obdobje: Pod vodstvom angelov so stopili v nekak predor ali skozi prehodna vrata, čeprav so poročali o celi vrsti različnih podob - o mostu, o gorskem prelazu, lepem vodnem toku - ponavadi o nečem, kar jim je zbujalo najprijetnejši občutek. Prehod so ustvarili s svojo psihično energijo, za njem pa so zagledali sijočo svetlobo. Ko so jih vodniki popeljali bliže, so začutili, da svetloba izžareva močno toploto, energijo, duha in ljubezen. Predvsem ljubezen. Brezpogojno ljubezen. Poročali so, da je njena sila vsemogočna. Čutili so vznesenost, umirjenost, spokojnost in pričakovanje, da bodo naposled prispeli domov. Svetloba, so rekli, je prvobiten vir energije univerzuma. Nekateri so ji rekli Bog. Drugi so jo imenovali Kristus ali Buda, a vsi so se strinjali, da jih je ovila vsemogočna ljubezen. Bila je najčistejša vseh ljubezni, brezpogojna ljubezen.

Četrto obdobje: Ljudje so ga opisovali kot bivanje v navzočnosti najvišjega vira. Govorili so o preprostem spoznanju, da jih je obdajalo vsestransko vedenje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Bilo je ljubeče in brez sodbe. Tistim, ki so se potopili vanj, ni bila več potrebna eterična oblika. Prešli so v duhovno energijo, v obliko, ki jo ljudje prevzamejo med posamičnimi življenji in ko dopolnijo svojo usodo. Izkusili so enost, dopolnjenost obstoja.

V tem stanju so si na kratko ogledali svoje zemeljsko življenje. Podoživeli so vsako dejanje, besedo in misel svojega življenja. Naposled so razumeli razloge za sleherno življenjsko odločitev, misel in dejanje. Videli so, kako so njihova dejanja vplivala na druge ljudi, tudi na tujce. Videli so, kakšno bi moglo biti njihovo življenje glede na možnosti, ki so jih imeli. Pokazano jim je bilo, da se naša življenja prepletajo, da ima sleherna misel ali dejanje učinek vala na vsa druga živa bitja na planetu.

Največji božji dar je svobodna volja, ki pa nalaga tudi odgovornost - da sprejmemo prave, najboljše in najbolj premišljene in spoštljive odločitve, ki koristijo svetu in boljšajo človeštvo. Ljudje so povedali, da so se v tem obdobju znašli pred vprašanjem: "Kako si služil?" Najtežje vprašanje, na katero so morali odgovoriti. Zahtevalo je, da se soočijo s spoznanjem, ali so zares sprejemali najboljše odločitve v življenju. Spoznali so, ali so prejeli nauke, ki naj bi se jih naučili in od katerih je bila najpomembnejša prav brezpogojna ljubezen.«
    

»Ko uspešno opravimo izpite, ki naj bi jih naredili na Zemlji, lahko diplomiramo. Dopuščeno nam je, da opustimo svoje telo, ki utesnjuje dušo, kot buba utesnjuje bodočega metulja, in ko je pravi čas, ga lahko odvržemo. Nato bomo prosti trpljenja, prosti strahu in prosti skrbi … prosti kot metulj, ki se vrača domov k Bogu … kar pomeni kraj, kjer nikoli nismo sami, kjer se razvijamo naprej in plešemo in prepevamo, kjer smo s tistimi, ki smo jih ljubili, in kjer nas obdaja več ljubezni, kot si je moremo predstavljati.«

»Planet je v težavah. Živimo v pomembnem zgodovinskem času. Zemlja je že predolgo zlorabljana in posledice bodo hude. Človeštvo je opustošilo obilje Božjega vrta. Orožje, pohlep, materializem, uničevanje. Postali so življenjski katekizem, mantra rodov, katerih meditacije o smislu življenja so se nevarno izjalovile. Prepričana sem, da bo Zemlja kmalu popravila ta hudodelstva. Zaradi vseh grehov človeštva bo prišlo do hudih potresov, poplav, vulkanskih izbruhov in drugih naravnih nesreč, kakršnih doslej še ni bilo. Njeni vodniki so ji povedali, da je pričakovati prevrate in vojne svetopisemskih razsežnosti. Kako bi bilo sicer mogoče prebuditi ljudi? Kako bi jih bilo sicer mogoče naučiti spoštovanja do narave in nuje po duhovnosti?«

»Ne bojte se. Ni se treba bati, če se zavedate, da smrti ni. Raje spoznajte sebe in glejte na življenje kot na izziv, v katerem so najhujše izbire tudi najbolj vzvišene, tiste, ki bodo odzvanjale s pravičnostjo in dajale Njegovo moč in uvid.«

»Največje darilo, ki nam ga je podelil Bog, je svobodna volja. Naključij ni. Vse v življenju se zgodi iz pozitivnega razloga. Ko bi zaščitili soteske pred nevihtami, nikoli ne bi videli lepote njihovih rezbarij.«

»Edini smisel življenja je notranji razvoj.«

»Temeljni nauk je dajanje in sprejemanje brezpogojne ljubezni. Milijoni ljudi na Zemlji trpijo za lakoto. Milijone je brezdomcev. Milijone je obolelih za aidsom. Milijone je zlorabljenih. Milijone se jih bori s telesnimi okvarami. Sleherni dan se razlega nov krik po razumevanju in sočutju. Prisluhnite zvoku. Poslušajte klic, kakor da bi bil prelepa glasba. Zagotavljam vam, da boste najbolj poplačani v življenju, če boste odprli srce tistim, ki živijo v nesreči. Pomoč drugim prinaša največji blagoslov.«

»Resnično verjamem, da je moja resnica univerzalna - nad vsemi veroizpovedmi, državnimi in ekonomskimi mejami, rasami in barvami kože - kajti poraja jo življenjsko izkustvo. Vsi ljudje izhajamo iz istega vira in vanj se vračamo. Naučiti se moramo dajati in sprejemati brezpogojno ljubezen.«

»Vse muke v življenju, vse bridkosti in more, vse tisto, kar vidite kot božjo kazen, so v resnici darovi. Dajejo priložnost za rast, ki je edini smisel življenja.«

»Ne morete ozdraviti srca, če najprej ne ozdravite sebe. Če ste pripravljeni na duhovno izkustvo in se ne bojite, ga boste doživeli. Ne potrebujete ne guruja, ne babe, da vas uvede vanj. Ko smo se rodili iz Vira, ki mu pravimo Bog, smo bili obdarovani z Božansko iskro, ki nam daje védenje o naši nesmrtnosti.«

»Morali bi živeti, dokler ne umrete. Nihče ne umre sam. Vsakdo je ljubljen bolj, kot more dojeti. Vsakdo je blagoslovljen in voden.«

»Pomembno je da delate le tisto, kar radi delate. Le tako boste popolnoma živeli, čeprav boste revni, čeprav boste lačni, čeprav boste živeli v bedi. Na koncu svojih dni boste blagoslovili življenje, ker ste delali tisto, zaradi česar ste prišli na Zemljo.«

»Ne bojte se umiranja. Lahko je najčudovitejša življenjska izkušnja. Odvisna je od tega, kako ste živeli. Smrt je le prehod iz tega življenja v drugo bivanje, kjer ni bolečine in strahu.«

»Najtežje, česar se morate naučiti, je brezpogojna ljubezen. Z ljubeznijo je moč prenesti vse. Želim vam, da bi poskusili dati več ljudem več ljubezni. Edino, kar večno živi, je ljubezen.«

Učitelji modrosti 48