Odraščal sem pač kot vsi otroci in mladeniči moje generacije. Hranili so nas, kot so bili tudi sami hranjeni, in nihče ni v tistih časih nikoli slišal o vegetarijanstvu ali še manj o veganstvu. Kot otrok sem kar dolgo časa živel pri teti na vasi, ker mi je oče umrl in me mati ni mogla vzdrževati. Pri teti je seveda bilo lepo, redila je kokoši, jaz sem kot mulček redil zajčke, ker so mi bili prisrčni. Toda od časa do časa se je teta odločila, da zakolje kakšno kuro, in ker se je ni upala obglaviti, je določila za ta posel mene.

Spominjam se, da sem ta ukaz moral izpolniti, ampak tiste kure tudi pokusil nisem. Najhuje pa je bilo, ko se je odločila za enega mojih zajčkov. Že spet je preložila klanje na moja pleča. Še zdaj slišim njegovo cviljenje.Tudi tokrat nisem hotel pokusiti, kaj šele jesti mojega prijateljčka. Teta pa se je razburjala, da se dela škoda, da bo meso ostalo itd. Nisem pa razumel, zakaj sama ni prevzela odgovornosti za klanje. Pa moram reči, da je bila ta teta izredno dobra in v bistvu je nadomeščala mojo mamo.

Tam v vasi je seveda bila tudi klavnica, taka manjša. Pot, ki je vodila iz šole, je vodila mimo klavnice. Nekega dne sem se ustavil tam. Ker so bila vrata na stežaj odprta, sem iz otroške radovednosti tam postal in gledal, kaj se dogaja. Mesar je zagrabil telička in ga živega nataknil na kavelj, z nožem mu je prerezal vrat, nastavil litrsko kriglo za pivo pod prerezanim vratom in si natočil sveže krvi.

Še toplo življenjsko tekočino je z užitkom zlil vase, se obrnil proti meni in rekel: »Vidiš, mulc, če boš svežo kri pil, boš zrasel velik in močan, tako kot jaz ... » Po tistem nisem imel miru, kar naprej se mi je prikazoval prizor klanja in nisem mogel doumeti, kaj žene človeka, da ravna na tak brutalen in nečloveški način.

Kljub temu sem kasneje v življenju jedel meso, ker drugače ni šlo. Če se spomnim časov, ko sem služil vojsko ... pa ni bilo druge hrane kot vsak dan meso in pasulj in kislo zelje. Po končani srednji pomorski šoli sem se vkrcal na ladjo - plul sem skoraj štiri leta pri Splošni plovbi Piran. In kakšna je hrana na ladji? Vse na osnovi mesa in to trikrat na dan. Itd. ... Kaj hočem s tem povedati: mi smo hočeš nočeš morali biti mesojedci, ker takšen je bil modus vivendi tistega časa.

Danes se ljudje počasi osveščajo in sta vegetarijanstvo in veganstvo na pohodu in hvala bogu, da se mentaliteta počasi spreminja. Spreminja se, ne samo zaradi zdravstvenih razlogov, ampak spreminja se tudi odnos do živali. To so bitja, ki prav tako čustvujejo - ene bolj, druge manj - kot mi.

Vsemu navkljub je še ogromno, ogromno, ljudi, ki nosijo plašnice na obrazu in ki se jih ne bo dalo spremeniti. Ampak hvala bogu, da se veliko intelektualcev odloča za pravo stvar, in če kdo, potem so prav oni tisti, ki bodo vplivali v bodoče na ljudi, da opustijo mesojedstvo. Mislim, da bo vegetarijanstvo počasi preplavilo večino populacije in da se obetajo za nas, in še posebej za te naše uboge živali, boljši časi.

Boris Cavazza

Vir: revija Osvoboditev živali, oktober 2011