Izkušnja pravi,
da ko se ti reži pijani izraz,
se vprašaj, če si trezen v svoji modrosti.

Pijani izraz drugega lahko postane nezakrpan
všitek na tvoji koži in ti kvari izgled
z nenehnim gledanjem sebe
v skritem ogledalu tvoje rane.

Pogosto v ogledalu tudi zavrešči krik
pod smetiščno grmado niti,
ko pljuska strgan naborek čez rob
in niti vlečejo za sabo smeti.

Treznost je morje neizmerno razuma,
ki plava v opitem oceanu uma.
Monolog se zaključi z »deus ex machine«.
Evridip iz Salamine z dvema nezvestima ženama
razbije v ogledalu zaklad tuje modrosti,
ki ga je Bog zasul z zlatimi lopatami molka.

Pobočje misli, ki se maje na pijani gori
sredi opitega sveta, postane akutni problem
z nerazsodno govorico brezštevilnih bogov z rogovi,
ko se na Evridipa spravijo Dionizično
opite menade in razjarjeni psi.

Kdor ostane trezen, je odrešen obešenja
na drevesu z opitimi vejami. Aristofan
se ovije pijan okrog svoje hrbtenice.
Omamljen si poškoduje vretenca,
ko Ajshilu žaga veje možganskega debla
in dogodek vključi v bizantinski leksikon Suidas.

Enfant terrible atiške dobe z rdečimi očmi,
ki besede polaga v usta sužnjev, kmetov
in poprečnežev, je zašel v slepi zatok živega peska.
Pijano močvirje je živ organizem sveta,
tribunarstvo opitega smeha za plačano vstopnico.

Naredim si svoj prostor v pijanem sodu Dioniza.
Proslavljanje nazdravim z vodo, da vidim,
kako pijanost govori v drugemu.
Bodi odmaknjenec sredi pijane črede,
ki te hoče videti pijanca in meriti
tvojo modrost s svojimi kupicami spitega vina!
Premakni svojo poslušnost h govorečim pijanim ustom,
ki te hočejo znova izvabiti k pijančevanju in nazdravljanju.
Slavljenju svoje neizmerne samoljubne modrosti.