NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Trdnost je vtis 2.del   
    sobota, 20. januar 2018 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Odločilni pomen opazovalca
    Iz prejšnjih ugotovitev pridemo do zaključka, da je trdnost snovi le vtis o značilnosti določenega miselnega objekta, ki nastane v umu. Obstoja nečesa resnično »trdnega« ni mogoče potrditi z ničimer, kar bi bilo neodvisno od opazovalca. Jaz in edino jaz, opazovalec, sem tisti, ki spoznam obstoj nečesa in to opredelim kot resnično ali neresnično (npr. sanje).

    V podporo materialistične teorije sem vendarle poskušal najti kak nesubjektiven dokaz. Denimo, da bi znanost poskusila svojo trditev o prvotnem obstoju fizičnega sveta »objektivizirati« s tem, da bi iz dokaza izločila »subjektivno« komponento, torej človeka kot opazovalca in s tem njegovo zavest. Napravila bi stroj, ki bi zaznal in beležil dokaze, da objektivni snovni svet obstaja. Toda te podatke in dokaze bi moral naposled pogledati in obravnavati človek.

    Človeku opazovalcu se pri poljubnem testu ali obravnavi preprosto ni mogoče izogniti. Z opazovalcem se vse začne in tudi konča. Bistven je za kakršno koli spoznanje. Edini namen testa ali eksperimenta je, da opazovalec dojame neko zakonitost, dojemanje pa je povsem odvisno od opazovalčevega predznanja. Obenem je opazovalec prav tisti subjektivni, najbolj nezanesljivi element pri znanstvenem raziskovanju, ki vnaša nenatančnost. Kar sprejme, si lahko razlaga le na podlagi svojega znanja, ki je nepopolno, in na podlagi svojega »spoznavnega aparata«, ki pa nam ni razumljiv.

    Brez opazovalca torej ni spoznave, brez spoznave pa ni obstoja česar koli. Tisto, kar obravnavamo kot »trdno snov«, je v resnici podoba o njej v zavesti, sestavljena iz iste »miselne substance« (angleščina uporablja izraz mindstuff) kot sanje in vse drugo. Pojavlja se izključno v zavesti in nikakršnih možnosti ni, da bi preverili, ali obstaja tudi zunaj nje.

    Za vse snovne stvari, tudi za fizično telo, velja, da jih v zavesti odlikuje posebna lastnost: večja vztrajnost, kot jo imajo drugi vtisi. Ti vtisi so »gostejši« in manj podvrženi razblinjanju kot druge utvare.

    Trditev o iluzornosti snovnega sveta se marsikomu zdi absurdna, a kaj od povedanega je možno zanikati? Tudi zame ni bilo preprosto, a naposled sem se sprijaznil z ugotovitvijo, da snovnost, ki jo prepričljivo občutim,ni resnična lastnost »zunanjega sveta«. »Objekti« zaznavanja ali zavedanja so, kot sem spoznal kasneje, spremembe v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša. Ti objekti postanejo »snovni« šele v moji zavesti, zavesti opazovalca.

    Znanost svojega stališčao primarni vlogi snovnosti in njenem obstoju zunaj zavesti ne more dokazati. Zgornji razmislek pa ima to prednost, da mnogo verodostojneje razlaga vse zavestne pojave, vključno z opažanjem fizičnega sveta. In še nekaj: obstoj fizičnega sveta, pojav celotne mase obstoječe materije sploh ni več problematičen. Vsa»snov« je le vtis, oblika, navidezna podoba v zavesti. Za njo se ne skriva neka resnična, trdnasnov v zunanjem objektivnem svetu. Vtis o snovi je nekakšna posebna oblika agregatnega stanja določenih utvar v zavesti.

    Te ugotovitve se – presenetljivo – ujemajo z idejami vzhodnih modrecev, da je ta svet le utvara, maya. Ali to pomeni – sem se vprašal –, da so vse znanstvene ugotovitve brez vrednosti?

    Odgovor je nikalen. Stvari je vendarle treba postaviti v pravi kontekst. Čeprav ne obstaja snovna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni.Vse, kar se spremeni, je odnos do tega, kar opazujemo. Ne merimo snovnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti(nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju stvari in dogodkov v tem polju.

    Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije. To so vedeli že pred tisočletji. Čas je, da se tega spet spomnimo.

    SE NADALJUJE

    Zoran Železnikar
    www.prisluhni.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.prisluhni.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trdnost je vtis 2.del | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Trdnost je vtis 2.del

    Prispeval/a: Aarhon dne sreda, 24. januar 2018 @ 08:47 CET
    Zelo zanimiv prispevek in opredelitev tega kar doživljamo.
    Posebej zanimiva je ugotovitev da isto realnost različni ljudje zelo različno dojemajo. Denimo ljudje na različnih političnih polih, religiozni ljudje in ateisti, itd....
    Večina učiteljev joge poskuša učence naučiti kako doseči mentalno stanje, ko se človek ne opredeljuje do dogodkov in situacij, ampak jih opazuje (stari grki bi rekli 'stoično') kot da se ga ne tičejo. Lahko bi rekli 'bolj od strani', tudi če je človek sam v celoti udeležen v dogajanju. Na ta način se v celoti izogne čustvenemu trpljenju. Kdor bi postal zares dober v tem, bi se po tem učenju približal 'razsvetljenju'.
    Potem je vseeno od kje izvirajo vidni dražljaji.
    Ob opisovanju doživetij v sanjah, bi pa omenil še svojo izkušnjo. Namreč nekoč sem v sanjah nekako ugotovil da so dogodki preveč nesmiselni in da se mi brez dvoma samo sanja. Odločil sem se, da če je tako, potem bom pa poskusil sam usmerjati dogodke. Izkazalo se je, da je šlo in sem lahko dogodke usmerjal kot bi imel božanske moči. Ves čas pa sem se zavedal da so sanje. To se mi je zgodilo le enkrat. Je pa to vsekakor zanimiva ugotovitev za boljše razumevanje narave sanj. Mnogi sanjam pripisujejo marsikaj, očitno pa so le kaotični spomini, ki jih ne stabilizirajo realni čutni dražljaji. Ko zaspimo se nam namreč čutni dražljaji odklopijo in takrat se človek ponavadi narahlo strese. To dobro poznajo mnogi ljudje v partnerskih zvezah.
    Spomini imajo potem veselico in to so sanje.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,49 seconds