Totnes funt, ki je prvič začel krožiti v lokalni skupnosti v Devonu (Anglija) pred več kot dvema letoma, je bil vsaj na začetku predvsem zanimivost – tako za rumeni tisk, turiste, kot tudi za same prebivalce Totnesa. Projekt ‘tranzicijskih mest’ (Transition Towns) se iz Totnesa hitro širi praktično po vseh kontinentih, počasi pa mu sledijo tudi projekti lokalnega denarja. V Angliji imajo svojo valuto zdaj že štiri lokalne skupnosti, poleg Totnesa tudi Lewes, Brixton (predel Londona) in Stroud.

Slednji, zasnovan pod očesom Molly Scott-Cato, »zelene ekonomistke« (avtorica knjige Gaian Economics), je verjetno najbolj domišljen v podrobnostih. Od ostalih ga razlikuje že to, da je neprofitno podjetje, ki shemo vodi in upravlja, zasnovano kot kooperativa.

Kot tudi ostale lokalne valute, je glavni namen tega denarja, da ohrani ekonomsko vrednost v mestu in prepreči odtekanje v globalno gospodarstvo – s tem pa spodbuja lokalno ekonomijo oz. ustvarja alternativne ekonomije v tem področju. Zagovorniki lokalnega denarja menijo, da precejšen delež vsake transakcije v običajnem denarju pravzaprav gre za kritje dolgov globalne ekonomije in tako lokalni skupnosti prinese le malo koristi.
Lokalna valuta, ki je vezana na to, da jo potrošimo v svojem mestu, pa spodbuja in vzdržuje lokalno gospodarsko aktivnost: spodbuja razvoj domačih podjetij, spodbuja kroženje lokalnih proizvodov (ter skrajšuje dobavno verigo do potrošnika) in storitev ter predstavlja temelj za širši lokalni razvoj. S krepitvijo gospodarske aktivnosti znotraj skupnosti omogoča ustvarjanje novih delovnih mest ter hkrati ščiti lokalno skupnost pred učinki recesije. Pomemben dejavnik lokalnih valut je tudi krepitev lokalne identitete.
(za več podatkov glej članek Lokalni denar)

Stroud funt je zasnovan po vzoru bavarskega ‘kimgauerja‘ – vgrajen ima mehanizem ležarin (demurrage), kar pomeni, da valuta po 6 mesecih izgubi nekaj odstotkov vrednosti, s čimer preprečujejo, da bi ga ljudje kopičili. Veljavnost teh bankovcev bo dve leti, nato bodo izdali nove. Prav tako trgovec, ki valuto želi zamenjati za običajne funte, izgubi 5% vrednosti, s čimer želijo spodbuditi namen teh bankovcev – da krožijo v skupnosti. Od tega gre 3% lokalnim dobrodelnim organizacijam, 2% pa za kritje stroškov.

Na sam dan predstavitve so ljudje sprostili v obtok več kot 1000 funtov, dva meseca kasneje pa jih kroži že okoli 3.500.
Molly Scott Cato meni, da je zdaj pravi čas za uvajanje valute, saj »ljudje postavljajo vprašanja, od kje prihaja denar in kdo ga nadzoruje.” Pred nekaj leti o tem ni razmišljal skoraj nihče – zdaj pa ljudje hočejo odgovore. “Potrebujemo močnejše lokalno gospodarstvo, a ljudje se bojijo novosti. Vendar pa so izkušnje pokazale, da ljudje, ki se v recesiji odzovejo kreativno in z domišljijo, običajno imajo od tega korist.« Občutek lastništva in nadzora nad svojim denarjem ni nekaj, s čimer bi nas večina imela izkušnje, zato je negotovost med ljudmi – in podjetji – razumljiva.

Številna podjetja so se že vključila v shemo – vključno z lokalno pošto, knjigarno, pekarno in mesnico. Pred božičnimi prazniki pripravljajo tudi promocijo – sejem, kjer bo mogoče kupovati le z lokalno valuto – ki bo ljudi spodbujala, naj praznične nakupe opravijo v mestu.
Kot je na svojem blogu zapisal tudi lokalni poslanec v parlamentu David Drew, ocenjuje, da »vsak tako potrošen funt ustvari 4 funte gospodarske aktivnosti. Več denarja kot porabimo za lokalne proizvode, hitreje si bo naše gospodarstvo opomoglo«.

Več: O življenju, denarju in sploh vsem