Naslednje besedilo je odlomek iz zapisa javnega nagovora, ki ga je imel Dalaj Lama v Auclandu na Novi Zelandiji 30.5.2002.

Danes lahko povsod srečamo skrb za človeštvo in menim, da obstaja resnična želja po miru in resnična skrb za okolje. En sam posameznik ne more izpolniti teh želja, sodelovati bi morala celotna družba in si prizadevati za mir in zaščito okolja. Vsak posameznik je odgovoren, da nekaj prispeva k celotni družbi. Družba po svoji naravi vsebuje mnogo različnih mnenj, mnogo različnih vidikov in konfliktov, vključno z različnimi religioznimi tradicijami in rasnimi delitvami. Potrebujemo občutek enosti človeštva. To je še posebej pomembno v današnjem svetu.

Svet je postal manjši zaradi tehnologije in populacije, zaradi globalizacije in gospodarstva. V trenutnih okoliščinah, menim, da pojma "oni" in "mi"skoraj ne obstajata: interes ene osebe je zelo odvisen od interesa druge osebe. In prav zato je skrb za druge velikega pomena. Na primer, uničenje sosednje dežele je pravzaprav uničenje samega sebe. Cel svet je del človeškega bistva, taka je resničnost.

Razlike na podlagi veroizpovedi ali družbenega ozadja, izobrazbe ali rase so drugotnega pomena, niso pomembne. POMEMBNO JE TO, DA SMO ENAKA ČLOVEŠKA BITJA: Duševno, fizično, ENAKI SMO. Zato razmišljajmo bolj o ENOSTI ČLOVEŠTVA. Tako lahko zagotovo rešimo mnogo težav. Mnoge od teh problemov smo si naredili sami in če bomo z njimi ravnali bolj modro, bolj človeško jih nenadoma lahko zmanjšamo, če ne celo popolnoma odstranimo.

Druga pomembna točka je to, česar smo se naučili v 20. stoletju. Npr. pridobitev atomske bombe, orožje, katerega moč uničenja lahko uniči ves svet. Pridobili smo tako uničujočo moč, vendar to ni rešilo vseh človeških težav, nastalo je več ekološke škode, svet pa prineslo še več strahu in zaskrbljenosti. Vendar pa mislim, da je vsaj v Evropi in vsaj za nekaj desetletij nuklearno orožje delovalo kot svarilo. Kakor koli že takšne vrste mir ni resničen - to je bolj čas, ko konfliktov ali vojne ni zaradi strahu. Če pogledamo 20. stoletje, ugotovimo, da je postalo stoletje prelivanja krvi. Menim, da smo danes ljudje že do grla siti nasilja. Ne le nasilje med narodi, temveč tudi nasilje znotraj narodnih skupnosti.

Včasih vidimo nasilje med otroci; mladi učenci, ki se pretepajo v razredu. Take stvari so pomilovanja vredne. Zaradi tega nam v družbi nekaj manjka; to je podobno simptomom tragedije. Ob nekateri priložnostih na različnih krajih, predvsem v Ameriki, sem se udeležil seminarjev in konferenc o nemiru med mladimi. Udeleženci so bili mnogi strokovnjaki: sociologi, socialni delavci, zdravniki in razni ljudje iz različnih strokovnih področij. Enoglasno so se strinjali, da je glavni razlog za današnji nemir med mladimi POMANKANJE SOČUTJA MED LJUDMI, POMANJKANJE LJUBEZNI V DRUŽINI ALI DRUŽBI KOT CELOTI. Zato je tudi v našem interesu, da v družbi poskušamo ustvariti več ljubezni in naklonjenosti. MORAMO USTVARITI BOLJ SOČUTNO DRUŽBO IN TO MORA BITI V INTERESU VSEH.

Naprimer, strokovnjak, zdravnik je na nekem seminarju o zdravju omenil, da tistim ljudem, ki pogosto uporabljajo besedo "jaz","mene", "moje", preti nevarnost srčnega infarkta. To je zato, ker je njihovo vedenje že samo po sebi preveč egocentrično, njihovo celotno zaznavanje, njihova vizija postane zelo ozka: samo jaz samo moj svet. Tak odnos je zelo ozek in tako se majhni problemi zdijo zelo veliki. Ko pa razmišljamo o svetu kot celoti, ko mislimo na druge se naše obzorje razširi in takrat problemi enega človeka izgubijo pomen. ZDAJ MORAMO VLOŽITI VEČ TRUDA V SOČUTJE. Skoraj povsod je veliko pozornosti usmerjene izobrazbi "našim možganom", ni pa dovolj ali enako pozornosti posvečene sočutju. Sčasoma začnejo naši možgani prevladati nad našim celotnim načinom razmišljanja in tako postanejo osnovne človekove vrednote nevidne, neaktivne.

21. stoletje naj bi bilo stoletje dialoga, stoletje miru. Da bi razvili pravi resnični mir, potrebujemo učinkovite metode za soočenje z problemi - DIALOG V DUHU HARMONIJE. Medtem ko podpiramo mir, moramo podpirati duh dialoga. Pogosto sem predlagal, da bi moral biti v učnem načrtu vključen predmet dialoga ali "mirna rešitev problema"; tako, da bi otroci- takoj od začetka, kakor hitro vidijo problem- samodejno odreagirali tako, da bi razmišljali, kako naj problem rešijo skozi dialog.

Ko se srečamo s problemom, je običajno naša prva reakcija, kako naj rešimo problem s silo ter razmišljamo, kakšna sredstva imamo na razpolago - takšno je naše obnašanje. Nato se končno upremo, fizično se upremo, kajne? To je neciviliziran in staromoden način. Tukaj prav tako zaznam diskriminacijo na osnovi spola. V starih časih je bilo močno telo superiorno - kako veliko telo postane superiorno vidimo v živalskem svetu lahko. Naše zaznavanje, naša predstava ali obnašanje o moških in ženskah vsebuje sledi strodavnega razmišljanja: moško telo je navadno močnejše, žensko nekoliko šibkejše. Na osnovi tega delamo diskriminacijo, za katero menim, da je popolnoma necivilizirana.

Dandanes, v sodobnem času, pa fizična velikost ne pomeni prav dosti: glavna stvar so možgani in dobro srce.

Navadno mislim deliti te misli z drugimi, da bi tako pomagal razviti bolj zdrav in srečnejši svet. ODGOVORNOST ZA PRIHODNJOST SVETA NOSIMO SAMI. VSAK OD NAS IMA SPOSOBNOST IN MORALNO ODGOVORNOST, DA PRISPEVA SVOJ DELEŽ. Te misli smatram in priporočam kot svoj prispevek za srečo posameznika, srečo družine ter skozi to srečo družbe in človeštvo.

Vir: Share Slovenija