Tesnoba in strah, ki sta posledici tega, da se moramo v življenju soočati z določenimi neprijetnimi resnicami, sta povzročila, da ljudje primerjamo življenje z igrami na srečo: nič ni povezano z ničemer, vse je le golo naključje, na podlagi katerega eni zmagujejo in drugi izgubljajo. In tako v tej »loteriji življenja« vsako jutro prosimo za našo srečo in ponoči jočemo, če sreča ni izbrala nas.

Naše lastne napake, kot so pomanjkanje volje, brezbrižnost in psihološka strahopetnost, opravičujemo tako, da krivdo enostavno valimo na »ta kruti svet«, v katerem živimo in proti kateremu človek ne more storiti ničesar. Rezultat tega je očiten: če živimo v kozmičnem kaosu, kjer se vse godi po edinemu zakonu, zakonu naključnosti, zakaj bi se torej zaman obremenjevali?

Znanost in umetnost in zlasti vera se prelevijo v neke vrste preračunljivost, s katero si skušamo napraskati vsaj delček sreče, ki jo življenje muhasto deli med nami. In seveda nikoli nismo osebno odgovorni: kruto življenje in naključje sta kriva za situacijo in človeška zavest se vse bolj in bolj opravičuje, češ da je nemočna pred usodo.

Zakaj koncepta naključnosti ne bi zamenjali s konceptom vzročnosti, ki je veliko bolj prepričljiv in prisoten v celotni naravi? Gre za igro vzrokov in posledic, ki naj bi povezovala dejstva in dogodke v celoto, kot da bi bila eksistenca nekakšna veriga, v kateri ima vsak člen svoj lastni namen in je hkrati pomemben za skupnost kot celoto; vsak člen je povezan tako s členom pred njim kakor tudi s tistim, ki mu sledi.

Slučajnih dogodkov, naključij ni. Vse izhaja iz nečesa in je nekam namenjeno. Znanost inteligentno išče vzroke fenomenov, ki nas obdajajo. Obstajajo razlage za pojav dneva in noči, za različne letne čase, za čudež klitja semena, za zakone, ki vladajo fizičnemu življenju, za smer rečnega toka, ki teče proti morju, za oblake, ki se nakopičijo in nato izpuhtijo v dežnih nalivih ...

Vendar, ko naletimo na nek misterij, ko ne najdemo nobene razlage in ko naše razumevanje nečesa ne more zaobjeti, imamo raje muhavost negotove naključnosti, kot da bi priznali latentno prisotnost zakona vzročnosti, ki ga moramo še razumeti.

Vsako od naših dejanj ima svoj smisel. Vsaka dobra gesta, vsak nasmeh, vsaka solza, vsak impulz neke vrednote, vsako občutenje notranje moči, vsako občutenje sočutja in ljubezni izhajajo iz semen njihove lastne narave. In vsako od naših dejanj prav tako povzroči posledico, ki bo iste narave kakor naše dejanje, kot logično skladje med njima.

Ljubezen izhaja iz ljubezni in rodi ljubezen; sovraštvo nastane iz sovraštva in ustvarja sovraštvo.
Če ni vse le golo naključje, temveč za vsem stoji nekakšen vzrok, potem smo sami odgovorni za lastno usodo.

Zavedati se moramo, da je pogoj za novi in boljši svet novi in boljši človek, ki je ozaveščen in pripravljen, da se dan za dnem izgrajuje in dan za dnem teži k temu cilju.

prof. Delia Steinberg Guzmán - predsednica mednarodne NA

www.akropola.org