Piše: Zoran Milivojević, dr. med v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Marinka se je po skoraj dvanajstih letih slabega zakona naposled odločila za ločitev. Po ločitvi se je srečala s tesnobo in občasno depresivnostjo. Glavni razlog zanju je bil v tem, da se z nekdanjim možem nista odločila za otroka. V resnici je šlo za slab zakon, v katerem ji ni uspelo najti skupnega jezika z možem. Ta je občasno pil in bil celo tudi fizično nasilen.

Marinka poudari, da se je poročila s povsem drugačnim človekom, ki se je šele po nekaj letih zakona popolnoma spremenil. Marinka je ves čas upala, da se bo spremenil in spet postal takšen, kot je bil v obdobju pred poroko in na začetku njunega zakona. Občasno, ko so šle stvari razmeroma dobro, je bila polna upanja, da se mu bo uspelo "vrniti" in biti takšen kot nekoč, toda takšnim dnevom so sledili tedni in meseci, v katerih se je on počutil slabo in se tako tudi obnašal.

Odnos je bil nestabilen, zato je Marinka čakala, da se bo izboljšal in stabiliziral, saj bi se tedaj lahko odločila za otroka. Zdaj se počuti biološko stara za rojevanje in se čuti krivo, ker je tako dolgo čakala, v upanju, da se bo soprog spremenil. Prav v nestvarnem upanju je videla razlago za svoje oklevanje in izgubljeni čas.

Čustvo upanja izhaja iz čustva želje. Upanje lahko najpreprosteje opredelimo kot pasivno željo, kot željo, za katero upamo, da jo bo izpolnil nekdo drug, nemara pa tudi višja sila, usoda, bog. Ko si nekaj želimo, je ključno vprašanje, ali lahko kako prispevamo k temu, da se bo želja uresničila – ali pa nemara ne moremo storiti ničesar. Če lahko ukrepamo, gre za aktivno željo, ki nas navaja k delovanju, s katerim bi jo uresničili, to pa bi nam prineslo zadovoljstvo ali srečo.

Toda človeške moči so omejene. Če svoj zdajšnji položaj v svetu, za katerega je značilna visoka stopnja civilizacijskega razvoja in pogled na svet, ki temelji na znanosti in tehnologiji, primerjamo s položajem človeka v prvobitni skupnosti, ugotovimo, da se je človeška moč v veliki meri okrepila. Zmožni smo uresničiti številne želje, dejavno vplivati na svet in ga prisiliti, da se prilagodi našim željam.

Toda kljub temu, kljub vsemu napredku, so naše moči še vedno omejene. To preprosto pomeni, da obstajajo naravne in družbene sile, ki so močnejše od nas in na katere nimamo prav nobenega vpliva. Če želite ustaviti konflikt na Bližnjem vzhodu, ne morete ukreniti ničesar, da bi se to tudi zgodilo, podobno kot ne morete narediti veliko, če želite ustaviti globalno segrevanje ozračja.

Ko smo brez moči
Prav takrat, ko smo brez moči, da bi vplivali na razvoj dogodkov ali usodo, stopi na prizorišče čustvo upanja. Tedaj preprosto verjamemo – upamo – da bodo stvari potekale v skladu z našimi željami. To nam vzbuja občutek varnosti in prepričanje, da bodo stvari res potekale v skladu z našimi željami. In podobno: če si želimo, da bi se kako neprijetno stanje končalo, denimo huda bolezen, na katere razvoj ne moremo pomembno vplivati, potrebujemo upanje, da bi si naslikali podobo dogodkov v prihodnosti, ki se odvijajo tako, kot si želimo.

Prav zato, ker tudi takrat, ko smo nemočni in ne moremo narediti ničesar, nam upanje daje pozitivno vizijo, ki nam omogoči podobo prihodnosti, zaradi katere si želimo živeti. Podoba pozitivne prihodnosti je nadvse pomembna, saj ljudje, če naj delujejo, za to potrebujejo cilj. Da bi lahko napredovali proti cilju, si ga moramo najprej zamisliti in verjeti, da je uresničljiv. Takrat čustvo upanja vsebuje pozitiven cilj. Zaradi vsega tega je upanje nadvse pomembno, kajti ljudem omogoči, da v življenje napredujejo proti cilju, za katerega upajo, da se bo uresničil.

Razlike med upanji
Ko smo torej v položaju, da lahko vplivamo na uresničevanje svoje želje, je prav želja čustvo, ki nas žene k delovanju. Kadar pa ne moremo narediti ničesar, da bi se naša želja uresničila, upamo, da se kljub temu nekako uresničila. Pomembno je torej razlikovati med, ali lahko za uresničitev želje kaj naredimo ali ne. Toda pri tem je možno delati napake.

Na primer: možno je, da oseba, ki bi lahko svojo željo uresničila z delovanjem, meni, da to ni možno, zato je pasivna in zgolj upa, namesto da bi bila dejavna. Ljudje, ki opazijo, da z njihovim zdravjem nekaj ni v redu, pogosto upajo, da bo težava minila sama od sebe, ostajajo pasivni in ne obiščejo zdravnika. Takšno upanje je zgrešeno, saj pasivizira osebo, ki stvari ne vzame v svoje roke. Podobna napaka je, če ljudje skušajo dejavno reševati stvari, ki niso odvisne od njih.

Namesto, da bi pasivno upali, v iracionalnem poskusu, da bi stvari spremenili, začnejo delovati. Z izjemo iluzije, da nadzirajo položaj, s tem ne pridobijo ničesar. S takšnim prizadevanjem nemalokrat zgolj izgubljajo dragoceni čas in energijo. Če si čustveno pismen človek želi, da bi se kaj zgodilo – ali pa hoče kaj preprečiti, napako prepreči s tem, da se vsakič sproti vpraša: "Kaj lahko naredim, da bi stvari potekale tako, kot si želim?"

Upamo po spremembi
Pri ljudeh je pogosta želja, da bi se kdo drug spremenil. Številni ljudje menijo, da lahko drugo osebo prisilijo, da se bo spremenila. Ko gre za odrasle ljudi, to največkrat ni možno. Razlog za to je v tem, da ljudje sami odgovarjamo za svojo spremembo; spremenimo se samo, če si to želimo. V tem smislu lahko pozivamo, apeliramo, prosimo in zahtevamo, naj drugi spremeni svoje vedenje, ne smemo pa pozabiti, da nimamo moči, da bi drugega spremenili; to odvisno predvsem od njega. V takšnem primeru je torej upanje ustrezno čustvo.

Upanje po pretečenem roku
V našem primeru je Marinka upala, da se bo druga oseba spremenila tako, da ji bo to ustrezalo. Takšna pričakovanja so pogosto nestvarna. Ne zato, ker se druga oseba ne bi mogla spremeniti, marveč zato, ker se ne bo, ker ni dovolj motivirana, da bi to naredila. Včasih se druga oseba ne spremeni kljub izjavam in obljubam, da se bo. V takšnih primerih je treba opredeliti razumen rok, do katerega je vredno čakati, da se bo druga oseba spremenila in uresničila, kar je obljubila. Upanje po tem roku pa je iracionalno; v takšnem primeru je najbolje sprejeti realnost in si življenje urediti kako drugače.

Upanje in obup
Obstajajo tudi skrajni življenjski položaji, v katerih je za človeka svet okrog njega v celoti nesprejemljiv. Takšen primer je bil, denimo, življenje v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno. V tovrstnih okoliščinah, ki jih je zelo težko prenesti, je upanje nadvse pomembno čustvo. Prepričanje, da bo nekoč drugače, podoba drugačne prihodnosti, za katero ljudje verjamejo, da se bo uresničila, jim podeli moč, da vzdržijo, premagajo težke okoliščine, počakajo, da bo svet spet tak, kot si ga želijo.

Za razumevanje, kako deluje upanje v takšnih okoliščinah, veliko dolgujemo psihiatru Viktorju Franklu, utemeljitelju logoterapije, ki je bil tudi sam v koncentracijskem taborišču. Kot zaporniški zdravnik je opazil, da se zdravstvena statistika zelo spremeni v obdobju okrog božiča in novega leta, saj so takrat ljudje umirali veliko pogosteje kot sicer. Frankl je to analiziral in prišel do sklepa, da gre za izgubo upanja oziroma izgube življenjskega smisla.

Sklepal je, da med letom številni taboriščnikov moč, ki jim pomaga vzdržati, najdejo v upanju, da se bo vojna zanesljivo končala do božiča. Ob božiču se vojna ni končala, zato so ljudje izgubili upanje, da se bo to sploh kdaj zgodilo. Niso bili samo razočarani, temveč so postali obupani. Občutek obupa pa ljudje občutijo takrat, ko izgubijo še zadnje upanje, da se bo zgodilo to, kar je zanje nadvse pomembno ali s čimer povezujejo smisel svojega življenja.

V tem smislu je izguba upanja izguba življenjskega smisla, izguba življenjske energije. Frankl je še opazil, da se takšne duševne spremembe zrcalijo v volji do življenja, ter prepuščanju bolezni in smrti. Te sklepe lahko dandanes prenesemo na položaj bolnikov, ki jim ni več pomoči.

Depresivnost
Ko izgine upanje, nastopi depresivnost. Za depresivnost pa je značilno, da oseba ne vidi prihodnosti, da se ji dozdeva, da zanjo ni prihodnosti. Depresivna oseba je prepričana, da ni več zmožna uresničiti svoje pomembne želje, da je po svoji krivdi uničila možnosti in da je ne čaka nič dobrega. Prav zato, ker pred seboj ne vidijo ničesar pozitivnega, depresivni ljudje nimajo življenjske energije. Ko pa prek upanja spet dobijo podobo pozitivne prihodnosti, depresija izgine. Ko torej uplahni upanje, nastopita obup in depresija, ko pa upanje povrne, izgine tudi depresija.

Upanje in optimizem
Nihče ne ve natanko, kakšna bo prihodnost. Prav zato lahko zgolj pravilno/napačno predvidevamo, kako bodo potekale stvari. Lahko smo prepričani, da se bodo obračale v pozitivno ali negativno smer. Z drugimi besedami, lahko upamo – ali pa smo zaskrbljeni. Če ima človek navado, da v prihodnost zre s pozitivno naravnanostjo, govorimo o optimizmu, če pa človek na prihodnost gleda negativno, govorimo o pesimizmu.

Upanja je občutje, ki spremlja optimiste, nenehna zaskrbljenost pa je čustvo, značilno za pesimiste. Vsako čustvo ima svojo logiko in namen, tako tudi zaskrbljenost. Ljudje, ki upajo, namenjajo poudarek pozitivnemu razvoju dogodkov, torej takšnemu, ki je v skladu z njihovimi željami, zaskrbljeni ljudje pa razmišljajo predvsem o negativnih izidih.

Zaskrbljenost je koristna, saj nas pripravlja na morebitne težave in nam ponudi priložnost, da se vprašamo, ali lahko preprečimo nezaželen razvoj dogodkov. Torej ni dobro biti ne optimist ne pesimist, saj bi v vsakem primeru precenjevali enega od vidikov prihodnosti, druge pa podcenjevali. Do prihodnosti je treba imeti dvojno stališče: upanje nam daje energijo, da se premikamo proti cilju, zaskrbljenost pa nas opozarja na ovire, ki se utegnejo pojaviti na tej poti.

Vzbujanje lažnega upanja
Čeprav ne vemo, kakšen bo potek dogodkov, o prihodnosti lahko sklepamo na temelju izkušnje. Tako obstajajo bolezni ali posamezne faze bolezni, ko človeku ni več pomoči in mu ostaja le še upanje na čudež. V takšnih primerih se takšni ljudje nemalokrat znajdejo ob ljudeh, ki ponujajo ali prodajajo čudeže. Z ljudmi, ki jim je ostalo le še upanje, upravlja želja, da bodo nemara kljub vsemu doživeli čudež in ozdraveli.

Z drugimi besedami, njihova presojena je onesnažena z močno željo, da bi se kaj zgodilo. To vpliva na razumsko presojo, saj se stvarnost izkrivlja skladno z željami. Takrat utegne takšne ljudi prežemati močan optimizem, verjetje v nadnaravne sile, metafizične moči in podobno. Včasih se za tem skriva samo želja zdravilcev po zaslužku na račun tuje nesreče, včasih pa iskreno prepričanje, da jim je vendarle možno pomagati, ki temelji na kompleksu reševalca.

Da je upanje na pozitiven izid pomembna prvina zdravljenja, kaže dejstvo, da se čudeži kljub vsemu dogajajo, ko denimo "odpisanemu" bolniku vendarle nekako uspe premagati bolezen. Seveda gre za redke primere, toda takšne usode so zelo zanimive. Osebno sem prepričan, da verjetje v to, da je bolezen možno premagati, nadvse blagodejno vpliva na telesno fiziologijo in prispeva k blaženju bolezni ali celo ozdravitvi. Za zdaj je edina težava v tem, kako pri bolnikih vzbuditi to notranjo moč.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog

Čustveno pismen človek: "Kaj lahko naredim, da bi stvari potekale tako, kot si želim?"

Občutek obupa ljudje občutijo takrat, ko izgubijo še zadnje upanje.

Ko izgine upanje, nastopi depresivnost.