Živjo Nara!
Človek je nepopolen, zato tudi njegove besede ne zadoščajo Besede so namreč vedno izraz celotne osebnosti, notrajnih in zunanjih vzgibov. Vendar pa so le šibke, popačene zrcalne podobe prvotne Besede. Zato lahko trdimo, da je resnica ravno nasprotje tistega, kar je bilo povedano. Skrita leži v globini duše. Pogosto se prej izrazi z molkom, kot s poplavo besed. Človek se v tišini obrne k samemu sebi k resnici, ki jo je naš Stvarnik vtisnil v naše bistvo.

Prvotna večna moč Besede je skrita v nas ljudeh in se bo nekoč spet lahko prebudila v življenje. Ta naloga je za nas ljudi pomemebna. Beseda-Glas lahko spet prebudi v polno življenje, da se začne razodevati. Vedno pa nastopi trenutek, ko se glas duše sliši. To vem iz lastne izkušnje! Tedaj je pomembno, da naša osebnost to prepozna in se usmeri k njeni ljubezni, lahko pa se upira in ji zapre vrata.. V tem primeru bo moral človek na nov klic dolgo čakati. Če pa človek vendarle usmeri v svojo notrajnost in zazna klic nesmrtne duše, nastane medsebojna privlačna sila. Besedo bo tako duša vedno jasneje slišala in širila.

Zares utihniti je težka naloga. Preden človek spregovori, utihne in sicer zato, ker je njegovo govorjenje čisto motorično dejanje brez vsebine, lahko pa je molk priprava na govorjenje.

Poznamo tri stopnje molka: jezik utihne, misli utihnejo, volja utihne.Običajno govorjenje je izraz misli, notranjega praznega govorjenja, s katerim usmerja pozornost nase, medtem ko je na zunanj miren in obvladan. Še neprej želi položaj obvladovati s svojo voljo. Resnični molk razodene človeku, da z močjo in silo volje ne more doseči tišine. Resnični molk je velika budnost.

Kdor dela na tem, se uči spoznavati samega sebe z razdalje in odkriva mnoge strani pokvarjenega in kulturno-dresiranega osebnega jaza. Spozna sile, ki ga silijo k obžalovanju vrednim dejanjem. Nauči se spoznavati, kakšno uničujoče delo opravlja samozagledanost, želja po oblasti, sebičnost in neobvladanost. Ob tem lahko samo obmolkne. Svojim občutkom ne dovoli več, da se vmešavajo. Notranje ostane miren, odmaknjen, čeprav vendarle sočustvuje! V takem stanju se je človek naučil, da se enostavno več ne odziva. Poskuša se razumeti in se zavedati lastne nepopolnosti.

V trenutku, ko se naše srce odpre duhu resnice, se lahko usmerimo k Luči in se z njo povežemo. Krogotok sebičnih misli se s tem prekine. Če pa se potem vseeno vsilijo in to se še dogaja, ker podzavesti še dolgo ne moremo odstraniti, pa temu ne posvečamo več pozornosti. Izkušnja nas je naučila, da sta tiha miselna sposobnost in jasna zavest predpogoj za to, da lahko sprejmemo resnico. Kdor zares umolkne, posluša in prisluhne klicu večnosti. Zaradi pridobljene mirne notranje usmeritve, sprejme tak človek vspodbudo iz duhovnega polja človeštva

V procesu notranje obnove Božanski duh ustvari v nas notranjo tišino. Minljivo lahko utiša le moč neminljivega. Ko zavest preneha biti orodje samozagledanosti in samopotrjevanja, lahko postane orodje, božanske duše, ki ga hrani Duh božji. Do tedaj pa vsak človek govori še iz naravnih moči tega sveta, ki ga silijo k sporazumevanju s svojimi soljudmi. Vendar je to izkrivljen izraz čiste duhovne sile življenja in človeku prepričuje, da bi dosegel svoj resnični življenjski cilj in sicer vsakokrat, ko se njegove besede usmerijo na samozadovoljitev ali vpliv drugega.

Kdor pa zaveda sebe, komur je čista duhovna-božanska beseda segla v srce in dušo, spozna, da se takšnega notranjega razsvetljenja nikoli ne more doseči z vajo glasu, govora, telesa ali žlez z notranjim izločanjem. Besedne formule-mantre prikličejo le naravne sile tega sveta, ki želijo duha resnice uničiti, v kolikor je prisoten v človeku. Vsak človek lahko odkrije pot resnice z odrešenim spoznanjem in s temeljno notrajno spremembo uveljavljenega stanja bistva. Tako postane orodje izražanja višje resničnosti v svojem bitju.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]