Prišel je spet Miklavžev večer,
ki bo obdaril sosedovo hčer,
nasul tam sinu sladkarij dobrot,
že se pripravlja gre na pot v noč...

Spremstvo pisana je družba,
parkeljni, žvenket verig,
še strah ne le pričakovanje,
da otrokom Sv.Miklavž izpolni sanje.

Morda bo mala Tinka spala,
ko na darilce v sanjah bo čakala,
a Mihec jih kar nagajivo gleda,
po glasu parkeljna spoznal soseda.

Sv.Miklavž resnično pomeni žar,
spomin na čase, nosi v sebi čar,
ko skromno suhih fig, je le delil,
se vsak otrok enako jih je veselil.

A čas kot reka nosi jih v pozabo,
kakor da le te niso več za rabo,
rožiče slastne vzel je že spomin,
še sam potice okusne si želim...