Piše: Miha Jensterle

Vsakdo, ki je bil slišal za Hitlerja, pozna tudi simbol nacijev - kljukasti križ. Svastiko. A 'hakenkrajca' si ni izmislil sam. Svastiko je Hitler ukradel hindujcem.

Hindujcem svastika pomeni 'kolo življenja'. Veèno vpetost v življenski krog. Reinkarnacijo in spremembo. Veèno kroženje in spreminjanje.

Boleèina, strah, želja in trenutni opis sveta 'zasedajo' štiri krake svastike, ki meljejo vsakega posameznika in družbo. Vrtijo, pospešujejo in 'bremzajo' planet ter 'dirigirajo' pot našega življenja, a le dokler ne stopimo iz matriksa, izven pogojenja z besedami, v katerega vstopi vsak otrok z rojstvom. Dokler se ne sooèimo z življenjem samim.

In sooèenje z boleèino sveta, z energijo strahu in želje, z glavnimi porivi, ki 'poživinjajo' ljudi po svetu, ni lahko. Še težje je sooèenje z omejenostjo znanega. Priznati, da nevedni in agresivni in samozaverovani bebèki., kar dejansko smo, veèinoma okolju 'dajemo' boleèino in strah in mu vsijujemo svojo vsevednost.

Boleèina, strah, želja in omejeno znanje o življenju so torej osnovni 'blokatorji' in 'izzivi', ki nam usmerjajo pogled in doloèajo razgled, kradejo 'srce' in stojijo na poti razsvetljenja – spoznanja Celosti in Celote. Zato je sooèenje s 'križem' neobhodno za vsakega 'iskalca' svobode, modrosti in ljubezni.


Vse dokler ne stopimo ven iz vzorcev obnašanja družbe, ki jih dirigirajo strah, želja, boleèina in omejeno znano, smo kot barka brez vesel, ki jo trenutni spremenljivi vetrovi premikajo po širnem oceanu življenja.

Ako za razlago delovanja 'svastike' oziroma 'sebe' vzamem Castanedin (don Huanov) besednjak, lahko reèem, da je svet razdeljen na dva dela. Na èloveku 'domaè' tonal in èloveku še neprepoznavno – nagual. Vse kar je v tonalu oziroma polju znanega, ubesedenega, nas omejuje, ker vedno vidimo le do meja prepoznavnega, a naprej ni niè... Torej vedno vidimo le del Celote.

Kadar znano (razum s svojim omejenim znanjem) postane 'vsevedno' in prevzame dominacijo ter naravo (Celoto) hoèe podrediti 'sebi', se rodi egocentrizem, ki priène povzroèati boleèino okolju.

Boleèina je torej posledica oholosti neumnih in samopomembnih. In spomin na boleèino, 'strah' je 'varovalka', ki nam prepreèuje 'ponoviti napako' in nas uèi 'pazjivosti' – izogibanja boleèini in 'brezboleèinskega' življenja..

Boleèina je lahko fizièna poškodba telesa, boleèina duše ali psihološka prizadetost ohole samopomembnosti – EGA. Najveèkrat je, v današnji oholi družbi, prizadetost èloveka pravzaprav 'užaljenost Ega'. Ranjenost samopomembnosti. Prizadetost domišljijske predstave o 'sebi ' - svoji 'velièini'. Vse dokler èlovek išèe ogledalo v drugih ljudeh in ne v celotni naravi.

Strah pred ponovitvijo boleèine je torej 'varovalka pred poškodbami', a lahko postane, ako nas strah 'paralizira', tudi blokator spoznavanja, prepreka uèeèemu bitju. Ko nas strah 'ujame', postane ograja našega 'dometa' ter 'vodnik' našemu odnosu do okoja.

Kajti strah je notranji nemir, ki vedno beži od 'centra strahu' in zida obzidja in zbira orožje za obrambo in ohranitev sebe – strahu. Najprej strelja in šele potem ugotavlja, koga je bil ubil.

Želja vsakega èloveka je 'znebiti se strahu'. Najti nenemir v sebi, ki ga strah ubija.

In v želji po nenemiru je homo sapiens našel 'odrešitev'. Konec boleèine in strahu naj bi prinesla želja. Želja, iluzija, molitev, domišljijska predstava, ki ima (razen kadar jo žene radovednost) vedno osnovo v strahu, je postala 'odrešenik' zahodnega sveta.

Toda, ali si lahko želiš nekaj, kar ne poznaš in nisi vzel iz svojega spomina? Ali nam izpolnitev želje res 'ubije' strah, 'zmaja', pred katerim bežimo?

'Snov' za željo vedno najdemo lahko le v znanem. V 'tonalu'. V spominu. V 'mrtvem' svetu.

Želja je torej vedno 'stara' in torej vedno oživlja minulo.

V begu pred boleèino in pred strahom, spominom na boleèino, je èlovek zahodnega pogojenja pobegnil v želje (preteklost) in 'minulo' vsiljuje v sedanjost. In 'svastika se vrti naprej. Vedno v polju tonala. V polju boleèine, strahu, želja in omejenega znanja, ki povzroèa nasilje....


-------------------

Strah je energija, ki nenehno vleèe 'k sebi' in teži k uresnièenju, k materjalizaciji. Prav kot želja. Vsi strahovi se sèasoma materjalizarajo, ako se z njimi ne sooèimo, kot se materjalizirajo tudi želje.

Z rojstvom strahu vstopi èlovek v 'èas bojazni' in z rojstvom želje v 'èas prièakovanja' do izpolnitve strahu ali želje. In živeti v èasu prièakovanja/bojazni pomeni živeti v 'èloveškem èasu samo-prevare'. V ego-blodnji.

Izstopiti iz kolesa življenja, ven iz 'èloveškega èasa' in sveta 'maye' (prevare znanega) v nenemir, ki nastane, ko nas niè ne 'goni' in niè ne 'vleèe' (ko smo brez strahu, brez boleèin in želja), je 'smisel' budistiènega uèenja - spoznavanja sebe v okolju. Smisel joge, meditacije in tantre je sooèenja z boleèino. Svojo in 'svetovno'. Osnovno motnjo, ki povzroèa strah in želje – iluzije ozioma zablode in bolezen v harmoniji vesolja

Stopnice v 'nebesa' terej ne vodijo navzgor, kot si domišljajo 'plazilci', plezajoèi na vrhove tiranskih piramid. Vrata v nebesa vodijo skozi pekel boleèine. Skozi soèenje z boleèino planeta. In svojo lastno. Skozi 'smrt Ega'.