Stvarstvo je v stalnem spreminjanju. Resničnost tega trenutka je v stalnem poustvarjanju. In ker se vsak trenutek vse spreminja, je nemogoče nek trenutek ujeti in zamrzniti v neko »dokončno« resnico.

To utvaro prakticira naš razum. Razum se namreč trudi ujeti resničnost tega trenutka v neko lastno sodbo. Sodbo, ki pa ne more biti resnična že zato, ker ji edina resničnost ki obstaja, uhaja v stalnem spreminjanju.

Poleg tega je ta »sojena resnica« še pogojena-popačena z že obstoječimi preteklimi zamrznjenimi resnicami. In take sodbe se celo življenje skladiščijo v našem spominu kot zamrznjene in popačene resnice.

Druga beseda za zamrznjeno resnico je izkušnja. Skladišče teh resnic-izkušenj potem pogojuje naše delovanje-odzivanje v temeljni resničnosti tega trenutka.

Kdor pozna in doživlja resničnost tega trenutka ve, da je izkušnja utvara-iluzija našega razuma. Torej izkušnja je neka popačena resnica-sodba našega razuma iz preteklosti, ki se vsiljuje v naše doživljanje resničnosti tega trenutka.

Torej če je izkušnja fikcija našega razuma, lahko doživljamo resničnost tega trenutka edino tako, da ta trenutek stalno, neprekinjeno izkušamo. Temu rečemo prepuščanje toku življenja.

To nam lahko uspe edino, če se ne ujamemo v začaran krog naših preteklih ustvarjenih resnic-sodb.
Torej tako, da pustimo resničnosti tega trenutka, da je to kar je. Da ta trenutek brezpogojno sprejmemo in se mu brezpogojno predamo.

Druga beseda za brezpogojno predajo je brezpogojno zaupanje ali vera v brezpogojno dovršenost tega trenutka.
Skupna beseda za vse te brezpogojnosti, ki obstajajo edino v resničnosti tega trenutka, je brezpogojna ljubezen. Druga beseda za brezpogojno ljubezen je zavedanje Enosti.

Vzemimo za primer recimo izkušnjo z čebelo. Čebela piči samo kadar je neposredno ogroženo njeno življenje. Vendar ko se nam približa, se večino ljudi počuti ogroženo in jo panično odžene.
Če pride čebela v našo bližino s tem njeno življenje ni ogroženo in ni razloga da bi nas pičila.
In seveda tudi ni razloga da jo panično odganjamo. To počnemo zato, ker trenutno resničnost doživljamo popačeno zaradi vsiljenih zamrznjenih resnic, ki se vsiljujejo kot izkušnje iz preteklosti.
Take popačene resnice lahko tudi privzamemo, četudi nas čebela nikoli ni pičila.

Kakšno skladišče izkušenj bi imela čebela z ljudmi, če bi delovala po dinamiki našega razuma...