Odrekel bi se temu svetu in svoje srce na široko razprl, da bi omogočil odkritje novega sveta boljše resnice.

Ti vrstici sta vzeti iz flamenka, torej iz ciganske ljudske pesmi iz Andaluzije v južni Španiji. Po globoko razmisleku, če dobro razmislimo, potem nas ta vsebina te lirike ne sme prav nič presenetiti, kajti cigani ( romi) vsekakor nimajo lahkega življenje prav nasprotno.

V naših močno hvaljenih modernih časih se to tiče prav tako ostalega človeštva. Odpreš tv ali internet: reke trpljenja in zmešnjave so se izlile v obilni meri, v Sloveniji se to vidi na vsakem koraku. Mnogi, ki so polni dvomov, strahov, iščejo rešitev za preživetje. Mnogi iščejo odgovor glede stvarjenja sveta, Stvarnika in kraja, kjer se je človek namestil. O tem tečejo na SP mnoge polemike.

V razgovorih po radiu in televiziji, v intervjujih in poročilih tiskanih medijev, na znanstvenih in filozofskih simpozijih povsod se pojavljajo ista vprašanja. Toda je prav tako, kot da človeštvo ne bi hotelo slišati ali prepoznati odgovorov.

Knjigarne, knjižnice so preplavljene z novelami, z znanstveno – fantastičnimi zgodbami, s filozofskimi razpravami in neokusno, prostaško literaturo, v kateri so pobljuvane in splaknjene misli velikih mislecev, dokler o njihovih ne ostane prav nič.

Toda nasproti temu mlinskemu toku pogledov in mnenj , ki povzroča omotico, bi radi postavili nekaj besed dveh posebnih postav iz 19. stoletja: indijskega pesnika Thakurja ( Rabindranath Tagore, 1861 – 1941) in njegovega očeta Devendranatha Tagoreja, ki je bil čaščen kot svetnik.

Nekoč je dvomljivec vprašal Devendranatha Tagoreja:

» Vedno govoriš o Bogu, toda ali lahko dokažeš, da
Bog sploh obstaja?«

Devendranath je je pokazal proti svetlobi in odgovoril:
» Ali veš, kaj je to?«

» Tisto tam je svetloba,« je odgovoril dvomljivec.
» Kako veš, da je svetloba?«
» Saj jo vidim,« je odgovoril dvomljivec, » in mi zatorej ni tega dokazovati.«
» Dobro, » je nadaljeval Modrec, » tako je z obstojem Boga.
Sam Ga vidim v sebi in zunaj sebe, v vsaki in skozi
Vsako stvar. Zato ne potrebujem dokaza.«

Nadaljeval je:« Dokler je še čebela izven cveta lilije in
Še ni okusila sladkost njenega nektarja, se spreletava okrog
Cvetlice in povzroča glasen brenčeč hrup. Toda, čim je notri
v cvetu, tiho srka nektar. Dokler se nekdo še prička in
razpravlja o verskih naukih in dogmah, še ni okusil nektarja
prave Vere.«

» Zato : Bodi tih in razumi. Kjer se pojavi Večno bitje s svojo
Svetlobo, je naša svetilka nepotrebna. O, ubogi ljudje, ki mislijo,
da usmiljenja vredna svetilka človeškega razumevanja daje več
svetlobe kakor čisti sijaj Božjih zvezd.«

Naprej spoznaj samega sebe.

» Spoznaj svojo dušo. Oživi v sebi veliko temeljno resnico o enosti, ki leži skrita v vsakem izmed nas. Kakor spoznamo svojo pravo Dušo, tako uspemo zaznati resnični del nas samih, ki je tesno povezan z vesoljem. Kdor hoče pridobiti znanje o Bogu in svetu, mora najprej spoznati sebe.

Bog se nam daje v svoji neizmerni ljubezni. Naj On, gonilna sila vesolja, pusti strune Svoje vesoljne energije.

Hrepenenje srca, ki je izraženo v pesmi flamenka španskih ciganov, lahko najdemo v enaki meri v enem izmed poetičnih spevov Rabindranatha Tagoreja:

» Moje srce hrepeni ponoči in podnevi po srečanju s Tabo in to bo kot smrt, ki vse použije. Stran me pometi, tako kot v viharju; odvzemi mi vse, kar imam: prodri mi v spanec in moje sanje ukradi...Sveta me mojega oropaj! V puščavi, v najgolejši nagoti Duha mi dovoli, da postanem eden v Tvoji lepoti. Ah, prazna želja! Kje je to upanje po združitvi, če ne v Tebi, o moj Bog?«

V besedah nobenega teh iskalcev Boga ni nikakršne odvečne učenosti ne nikakršnega odvečnega sporočila. Oni nakazujejo goreče srca, žejno dušo, močno hrepenenje po pristni življenjski dovršitvi. Kadarkoli je moral izprazniti čašo trpljenja do zadnje kaplje, kadarkoli je naveličan sveta z njegovo neizbežno zmešnjavo, se lahko končno osvobodi mlinskega toka navidezne modrosti in učenj.

Tedaj lahko v njegovem najglobljem bitju priča glas. Ta svet, kakor tudi samega sebe, hočem pustiti za sabo. Svoje srce hočem do kraja na široko razpeti, zato da bi odkril, če obstaja nov svet z živo resnico.

Konec

Miran Zupančič