Predstavljajte si skupino ljudi, zaprtih v votlini, v katero uspe priti le malo svetlobe. V votlini so že od otroštva in ne poznajo zunanjega sveta, saj ga niso še nikoli videli. Ne vedo, česa so sposobni, kakšne kvalitete premorejo; ne poznajo svojih talentov in spretnosti. Edina stvarnost, ki jo poznajo, je pravzaprav zelo siromašna, saj ni nič drugega kot le odsev tistega, kar se resnično dogaja zunaj.

Zdaj pa si predstavljajte, da v votlino vstopi bitje z dobrimi nameni in osvobodi vse zaprte. Enega v temi prime za roko in ga popelje proti izhodu. Kako, mislite, se bo počutil jetnik? Srečno, veselo?
In kaj mislite, bo rekel, če mu zagotovite, da je do sedaj videl le prazno slepilo, da je po nepotrebnem trpel, ko pa je izhod le par korakov stran?

Nerodno mu bo in vi se mu boste zdeli naivni. Njegova nesreča se njemu zdi bolj resnična in zaželjena, kot pa možnost sreče in uspeha, na katerega se še ni navadil.
Kljub temu pa, sreča je zunaj, na dosegu roke. Dovolj je že par korakov, da pridemo ven iz svojih votlin; z lastnimi močmi, ali pa, če je potrebno, s pomočjo drugih.

»Če izgubimo upanje v uspeh, ga nikoli ne bomo doživeli!«
Akhenaton

Christian Godefroy