Piše: Natalija Pavlin

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

ONA
Hočem! Vem, da je tako prav! Moram iti v to smer! Čutim, da moram narediti tako! Občutek imam, da moram narediti nekaj zase! Kljub temu, da mi vsi pravijo, da ne smem narediti tega, jaz vem, da moram tvegati, da moram iti tja, da moram nekaj premakniti pri sebi in v sebi! Vem to!
Ženska srednjih let, odločno stoji sredi kuhinje, strm skozi okno uprt pogled, vse telo je napeto, odločeno, vsaka celica ve, zakaj tisti trenutek obstaja, kri teče po žilah, srčni utrip se pospeši, v njenih gibih je odločenost, namera, vedenje staro tisočletja …

Ah, ne, pa kaj mi je … Kaj to govorim, mislim? Saj vem, saj se ne upam, ne smem! V resnici nočem, potem bo vse drugače! Ah, na smrt se bojim sprememb v svojem življenju. Sedaj je že vse utečeno, rutina, vse je pričakovano. Ampak če bom naredila kaj drugače … joj! Kaj si bodo mislili o meni, moji starši, moj partner, moji otroci, hmmm … kaj šele sosedje? Obsojali me bodo, ne bodo me več marali, če jim ne bom več ugajala, če ne bom več počela tega, kar pričakujejo od mene … Ah, ne, bom drugič o tem … Pozabi!
Zamahne z roko, kot struna napeto telo se sprosti, srčni utrip se upočasni, oči postanejo zamegljene, odsotne, občutek ujetosti zdrzne njeno telo, strese se, kot da je spet počela nekaj, kar ne bi smela …

Grem skuhat kosilo, zlikat srajce, potem pa hitro še na fitnes/aerobiko/teč … hitro, da pozabim na vse tole kar se mi vrti v glavi … Joj, kaj mi je danes? O čem razmišljam, ah … spet ta predmenstrualni sindrom … Saj bo jutri že bolje, bom pozabila na vse to, in bo vse v redu, tako kot do sedaj … do naslednjega izbruha …
Njeno telo deluje robotsko, naučeno, z omahujočimi gibi se obrne od okna in pristavi posodo na štedilnik, oči postanejo motne, z utečenim pogledom spremljajo prostor okoli sebe, ženska zavzdihne in z vdanim korakom odide v sosednjo sobo …

ON
Pa kaj komplicira, saj je vse v redu. Otroci so pridni, v šoli ni težav z njimi, dobro, no, Matej je malo slabši pri matematiki, pa bo že. Pa midva se bova tudi v roke vzela, saj ni tako težko, enkrat jo bom peljal na večerjo, pa bo spet mir za pol leta. Sicer pa tudi kakšen seks bi si lahko omislila z mojo drago, tale abstinenčna kriza že dolgo traja. Joj, pa na vikendu moram še pokositi, zunaj pri hiši popraviti ploščice, pa naslednjo soboto imajo Škerjančevi obletnico, pa morava iti, pa bo spet šla cela sobota, še dobro, da je potem nedelja. Takrat se bom pa malo zleknil na kavč pa spočil. Sej se sploh ne dohajam več! Pa še tekma je ta teden, potem pa še zbor z edinima dvema prijateljema, ki sta mi še ostala, pa še teč bi rad šel. Uf, pa bolje, da sploh ne pomislim nato, kako bom tokrat odplačal mesečni obrok za kredit. Ah, saj bo, malo sem utrujen, ampak tako to je. Bom že, saj tako ali tako ne morem nič spremeniti. Kar sem do sedaj ustvaril, to imam. Pa zakaj bi spreminjal karkoli, saj ni tako slabo, spremembe samo uničijo rutino, status quo in dosedanji način življenja,  pa še "coni udobja" bi se moral odpovedati, brez zveze … Aha, glej, otroci so prišli … "Pridite, gremo na uro plavanja, da se malo razmigate, jaz pa grem tačas nekaj spit, da preženem tole zamorjeno razpoloženje …"

SE SLIŠI DOMAČE, ZNANO?

Vam je takšno razmišljanje poznano? In zakaj je še vedno takšno? Zakaj ne naredite nič, da bi izstopili iz začaranega kroga nezadovoljstva. Še vedno ni dovolj hudo? Se ti izbruhi 'nezadovoljstva' pojavljajo samo občasno, ne prepogosto, ravno prav, da malo prekinejo rutino in življenje spet dobi barve? So takšna razmišljanja čedalje pogostejša, nezadovoljstvo čedalje večje, spraševanje o smislu svojih dejanj pa čedalje glasnejše? Kdaj bo pravi čas, da začnemo poslušati sebe? Kdaj bo čas, da spet zaupamo sebi, svojemu vedenju in želji po spremembi, ki tli v nas? Kdaj bo pravi čas? Za pravo akcijo? Danes, jutri ali nikoli, ker imamo vedno pri roki zelo pomembne neodložljive opravke, izgovore in razloge?

Nihče nikoli ni rekel, da je bilo lahko, da je lahko ali da bo lahko. Ni lahko. Pravzaprav je izjemno težko, ker naj bi se vsak trenutek zavedali sebe, svojih občutkov, misli in reakcij na okolje, ljudi, situacije. Ni lahko, ker več zavedanja prinaša več odgovornosti, tako do sebe kot do drugih. Ni lahko in ne bo lahko, je pa edini način, da ves čas rastemo in ne stagniramo v okostenelih vzorcih, navadah, rutinah in ponavljanju enega in istega programa. Istega programa v smislu navad, predvsem škodljivih, npr. pri hrani, odnosih ..., ki trajajo že leta in leta. V ta sklop spadajo tudi naše venomer enake (rutinske) reakcije na podobne življenjske izzive, ki prečkajo našo pot, da bi nas naučili sprememb, pa jih nočemo in nočemo videti, kaj šele narediti nekaj drugače kot smo navajeni.

Oklepanje starega za vsako ceno, pa četudi je cena vsakič višja, pripelje do inflacije življenjske energije. Naj nam ne bo pri 86. letih žal, da nismo živeli tako, kot smo hoteli. Naj nam ne bo žal za neuresničene želje in trenutke spoznanj. Naj nam ne bo žal, da je šla priložnost za spremembo in rast neopažena mimo nas, ker nas je bilo strah. Življenje brez obžalovanj, brez strahu, krivde in skrivanja ter s polno zavestjo je edini način za polno doživetje svojega obstoja. Vau, a si predstavljaš?! Vzemi si trenutek, da si to predstavljaš … vdih, izdih … Naj domišljija dela … Vse je možno, ko izpustiš duha življenja v svoje bistvo. Torej vdihni, izdihni … začutiti vse svoje nezadovoljstvo s hkratnim zavedanjem strahu pred spremembami, začuti vse v sebi in se zavedaj, da priložnost obstaja vsak trenutek … Čutiš odločitev, čutiš pogum?