| Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si   Ni  naključje, da nosečnost traja devet mesecev. Kompleksnejši ko je organizem, več  časa potrebuje, da se razvije. Toda za to obstaja še en razlog: bodoča mati v  tem času razvije občutek, da je otrok del njenega telesa, del nje. Ta občutek  je nadvse pomemben, kajti otroka po porodu ne obdaja več materina koža, vendar ga  ta še naprej dojema kot del sebe in se tako tudi obnaša. Otroka zdaj objema materinski  Jaz, meja njenega ega; mati se še naprej obnaša, kot da bi bila z otrokom ena  osebnost. Položaj, v katerem dve osebi delujeta kot ena osebnost, imenujemo  psihološka simbioza.
 Razlog  za takšno simbiozo je v tem, da je komaj rojeni otrok popolnoma nezmožen za  samostojno življenje. Živi in se razvija se lahko le, če zanj skrbi odrasla  oseba, ki se nanj čustveno naveže. Prav to se dogaja pri simbiozi: mati se  močno čustveno naveže na otroka, otrok pa se nekoliko pozneje, okrog šestega  meseca, močno naveže na mater. Takšna simbiotična vez je utrjena in varovana z  obeh strani.
 Kakšna  je usoda te simbioze? Koliko časa naj bi trajala? Kako naj imajo starši radi  svojega odraščajočega otroka? Kdaj in kako prekiniti to simbiozo? Če  se ozremo naprej, v prihodnost, je cilj staršev povsem jasen. Starši se morajo  zavedati, da je njihov cilj pripraviti otroka za samostojno življenje v družbi.  Ko otrok odraste in je pripravljen, je normalno, da se loči od staršev in začne  s samostojnim življenjem. Tudi ptički zapustijo starševsko gnezdo takoj, ko jim  zrastejo krila in se naučijo leteti. Otroke imamo radi, če jim pomagamo, da se  razvijajo tako, da se bodo sposobni osamosvojiti in se ločiti od nas. Namen  čustvene simbioze je, da se otrok okrepi in da jo je zmožen pretrgati, torej otrokovo  ločevanje in samostojnost.
 Ideologiji,  ki je v zahodnem pogledu na vzgojo otrok prevladovala cela desetletja, pogosto  pravijo pedocentrična, saj v središče postavlja otroka, obenem pa zanemarja  druge pomembne vidike. Če si jo ogledamo nekoliko podrobneje, ugotovimo, da so  v središču tega pristopa otrokova čustva. Ljudje, ki se niso dovolj temeljito seznanili  s psihoanalizo, so razširjali prepričanje, po katerem otroci, ki so v otroštvu  nesrečni in travmatizirani, odrastejo v nevrotične odrasle. Iz tega se je  razvilo prepričanje, po katerem je dobro prav nasprotno: otrok se ne sme  počutiti neprijetno, starši pa morajo narediti vse, da bo srečen in zadovoljen,  ponujati mu morajo same dobre izkušnje.Posledica  takšnega pristopa je, da so začeli starši svoje življenje organizirati okrog  otrok, da bi jih osrečili in zaščitili pred neprijetnimi vidiki življenja. Zaradi  tega je na eni strani vse več razvajenih otrok. Razvajeni otroci ne morejo  sprejeti dejstva, da nekatere njihove želje ne morejo biti izpolnjene; če se to  zgodi, so prepričani, da jih starši ali drugi ljudje ne marajo. Po drugi strani  je tudi čedalje več pretirano zaščitenih otrok, ki staršem zaupajo, da so se  nezmožni kosati z velikim, strašnim svetom, zato morajo zanje ves čas skrbeti  bodisi starši bodisi kdo drug.
 Ideologija  "srečnega otroka" je prispevala k temu, da čustvene simbioze trajajo  dlje, kot je treba, kar ovira proces otrokovega ločevanja. Starši, ki jih sicer  vodijo dobri nameni, se ljubeče žrtvujejo za otroka, s tem pa sabotirajo svoj glavni  cilj: razvijanje otrokove sposobnosti za samostojno življenje.  Starši,  ki otroku pošiljajo takšna psihološka sporočila in mu ne dovoljujejo odrasti,  se od njih ločiti, otroka zadržujejo v patološki simbiozi. Namesto da bi se simbioza  počasi rahljala, otrok pa bi se postopoma oddaljeval od staršev, ostaja  fiksirana, saj starši zavirajo njeno slabljenje. Včasih to preraste v čustveno  zlorabo otroka.V  normalnem odnosu je starš tisti, ki zadovoljuje otrokove potrebe. To pomeni, da  je odnos med staršem in otrokom hierarhičen. Starš je "zgoraj", saj  je odrasel, močan in razumen, otrok pa je nemočen, pogosto iracionalen, brez  informacij, odvisen od staršev in zato "spodaj". Z drugimi besedami, starš  je avtoriteta, otrok pa tisti, ki to avtoriteto priznava in spoštuje.
 Težave  nastanejo, če starši zavračajo takšen vertikalni, hierarhični odnos ter si  prizadevajo, da bi z otrokom vzpostavili "prijateljski", torej simetričen  odnos, odnos na isti ravni. Takšni starši se poskušajo z otrokom o vsem  pogovoriti, mu vse razložiti, od njega zahtevajo, da razume tako njih kot njihova  čustva. Še večje težave nastanejo, če starš začne kazati, da je odvisen od  otrokove ljubezni. V takšnem primeru se vzpostavi obrnjen hierarhični odnos, v  katerem otrok ukazuje: otrok postane avtoriteta, tisti, ki je  "zgoraj", starš pa zavzame mesto pod njim. Če  začnejo starši otroka nezavedno uporabljati za zadovoljevanje čustvenih potreb,  ki bi jih morali zadovoljevati z drugimi ljudmi, nastane nekakšna nevidna čustvena  zloraba otroka. Pogosto se zgodi naslednje: ko starš dojame, da ima slab odnos s  partnerjem, zaradi česar se počuti neljubljenega in osamljenega,  "pobegne" v odnos z otrokom. Od njega začne zahtevati – in tudi dobivati  – pozornost in ljubezen, ki ju ne dobi od partnerja. V tem ni nič seksualnega,  vseeno pa lahko govorimo o nekakšnem čustvenem incestu. Starš v tem ne vidi nič  napačnega, otroku pa je zelo težko stopiti v vlogo "izdajalca", se od  takšnega starša čustveno oddaljiti in se čustveno povezati s kom drugim. To je še  posebno problematično pri odraščajočih otrocih, saj je za to obdobje normalno,  da tkejo čustvene vezi s svojimi vrstniki. Še  slabše je, če starš nima prijateljev, zaradi česar od odraščajočega otroka  pričakuje, da bo njegov "prijatelj" ali "prijateljica" in  še "najboljši" povrhu. Čeprav je otrok videti odrasel, je to zanj  hudo čustveno breme. Zdrav  starševski odnos pomeni sprejetje dejstva, da se mora odrasel otrok ločiti od  staršev in vzpostaviti čustvene vezi, ki bodo močnejše od tistih s starši. Starši  so čustveno zreli, če zmorejo prenesti, da je za njihovega otroka nekdo drug –  partner in njegovi otroci – pomembnejši od njih.  Ljudje,  ki se niso dovolj temeljito seznanili s psihoanalizo, so razširjali  prepričanje, da se otrok ne sme počutiti neprijetno, starši pa morajo narediti  vse, da bo srečen in zadovoljen.Otroke imamo radi, če jim  pomagamo, da se razvijajo tako, da se bodo sposobni osamosvojiti in se ločiti  od nas. |