Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Ni naključje, da nosečnost traja devet mesecev. Kompleksnejši ko je organizem, več časa potrebuje, da se razvije. Toda za to obstaja še en razlog: bodoča mati v tem času razvije občutek, da je otrok del njenega telesa, del nje. Ta občutek je nadvse pomemben, kajti otroka po porodu ne obdaja več materina koža, vendar ga ta še naprej dojema kot del sebe in se tako tudi obnaša.

Otroka zdaj objema materinski Jaz, meja njenega ega; mati se še naprej obnaša, kot da bi bila z otrokom ena osebnost. Položaj, v katerem dve osebi delujeta kot ena osebnost, imenujemo psihološka simbioza.

Razlog za takšno simbiozo je v tem, da je komaj rojeni otrok popolnoma nezmožen za samostojno življenje. Živi in se razvija se lahko le, če zanj skrbi odrasla oseba, ki se nanj čustveno naveže. Prav to se dogaja pri simbiozi: mati se močno čustveno naveže na otroka, otrok pa se nekoliko pozneje, okrog šestega meseca, močno naveže na mater. Takšna simbiotična vez je utrjena in varovana z obeh strani.

Kakšna je usoda te simbioze? Koliko časa naj bi trajala? Kako naj imajo starši radi svojega odraščajočega otroka? Kdaj in kako prekiniti to simbiozo?
Če se ozremo naprej, v prihodnost, je cilj staršev povsem jasen. Starši se morajo zavedati, da je njihov cilj pripraviti otroka za samostojno življenje v družbi. Ko otrok odraste in je pripravljen, je normalno, da se loči od staršev in začne s samostojnim življenjem. Tudi ptički zapustijo starševsko gnezdo takoj, ko jim zrastejo krila in se naučijo leteti. Otroke imamo radi, če jim pomagamo, da se razvijajo tako, da se bodo sposobni osamosvojiti in se ločiti od nas. Namen čustvene simbioze je, da se otrok okrepi in da jo je zmožen pretrgati, torej otrokovo ločevanje in samostojnost.

Ideologiji, ki je v zahodnem pogledu na vzgojo otrok prevladovala cela desetletja, pogosto pravijo pedocentrična, saj v središče postavlja otroka, obenem pa zanemarja druge pomembne vidike. Če si jo ogledamo nekoliko podrobneje, ugotovimo, da so v središču tega pristopa otrokova čustva. Ljudje, ki se niso dovolj temeljito seznanili s psihoanalizo, so razširjali prepričanje, po katerem otroci, ki so v otroštvu nesrečni in travmatizirani, odrastejo v nevrotične odrasle. Iz tega se je razvilo prepričanje, po katerem je dobro prav nasprotno: otrok se ne sme počutiti neprijetno, starši pa morajo narediti vse, da bo srečen in zadovoljen, ponujati mu morajo same dobre izkušnje.
Posledica takšnega pristopa je, da so začeli starši svoje življenje organizirati okrog otrok, da bi jih osrečili in zaščitili pred neprijetnimi vidiki življenja. Zaradi tega je na eni strani vse več razvajenih otrok. Razvajeni otroci ne morejo sprejeti dejstva, da nekatere njihove želje ne morejo biti izpolnjene; če se to zgodi, so prepričani, da jih starši ali drugi ljudje ne marajo. Po drugi strani je tudi čedalje več pretirano zaščitenih otrok, ki staršem zaupajo, da so se nezmožni kosati z velikim, strašnim svetom, zato morajo zanje ves čas skrbeti bodisi starši bodisi kdo drug.

Ideologija "srečnega otroka" je prispevala k temu, da čustvene simbioze trajajo dlje, kot je treba, kar ovira proces otrokovega ločevanja. Starši, ki jih sicer vodijo dobri nameni, se ljubeče žrtvujejo za otroka, s tem pa sabotirajo svoj glavni cilj: razvijanje otrokove sposobnosti za samostojno življenje.

Starši, ki otroku pošiljajo takšna psihološka sporočila in mu ne dovoljujejo odrasti, se od njih ločiti, otroka zadržujejo v patološki simbiozi. Namesto da bi se simbioza počasi rahljala, otrok pa bi se postopoma oddaljeval od staršev, ostaja fiksirana, saj starši zavirajo njeno slabljenje. Včasih to preraste v čustveno zlorabo otroka.
V normalnem odnosu je starš tisti, ki zadovoljuje otrokove potrebe. To pomeni, da je odnos med staršem in otrokom hierarhičen. Starš je "zgoraj", saj je odrasel, močan in razumen, otrok pa je nemočen, pogosto iracionalen, brez informacij, odvisen od staršev in zato "spodaj". Z drugimi besedami, starš je avtoriteta, otrok pa tisti, ki to avtoriteto priznava in spoštuje.

Težave nastanejo, če starši zavračajo takšen vertikalni, hierarhični odnos ter si prizadevajo, da bi z otrokom vzpostavili "prijateljski", torej simetričen odnos, odnos na isti ravni. Takšni starši se poskušajo z otrokom o vsem pogovoriti, mu vse razložiti, od njega zahtevajo, da razume tako njih kot njihova čustva. Še večje težave nastanejo, če starš začne kazati, da je odvisen od otrokove ljubezni. V takšnem primeru se vzpostavi obrnjen hierarhični odnos, v katerem otrok ukazuje: otrok postane avtoriteta, tisti, ki je "zgoraj", starš pa zavzame mesto pod njim.

Če začnejo starši otroka nezavedno uporabljati za zadovoljevanje čustvenih potreb, ki bi jih morali zadovoljevati z drugimi ljudmi, nastane nekakšna nevidna čustvena zloraba otroka. Pogosto se zgodi naslednje: ko starš dojame, da ima slab odnos s partnerjem, zaradi česar se počuti neljubljenega in osamljenega, "pobegne" v odnos z otrokom. Od njega začne zahtevati – in tudi dobivati – pozornost in ljubezen, ki ju ne dobi od partnerja. V tem ni nič seksualnega, vseeno pa lahko govorimo o nekakšnem čustvenem incestu. Starš v tem ne vidi nič napačnega, otroku pa je zelo težko stopiti v vlogo "izdajalca", se od takšnega starša čustveno oddaljiti in se čustveno povezati s kom drugim. To je še posebno problematično pri odraščajočih otrocih, saj je za to obdobje normalno, da tkejo čustvene vezi s svojimi vrstniki.

Še slabše je, če starš nima prijateljev, zaradi česar od odraščajočega otroka pričakuje, da bo njegov "prijatelj" ali "prijateljica" in še "najboljši" povrhu. Čeprav je otrok videti odrasel, je to zanj hudo čustveno breme.

Zdrav starševski odnos pomeni sprejetje dejstva, da se mora odrasel otrok ločiti od staršev in vzpostaviti čustvene vezi, ki bodo močnejše od tistih s starši. Starši so čustveno zreli, če zmorejo prenesti, da je za njihovega otroka nekdo drug – partner in njegovi otroci – pomembnejši od njih.

Ljudje, ki se niso dovolj temeljito seznanili s psihoanalizo, so razširjali prepričanje, da se otrok ne sme počutiti neprijetno, starši pa morajo narediti vse, da bo srečen in zadovoljen.