Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…