Vsi hočemo in iščemo srečo. Pa raziščimo kaj sreča je, kaj nas dela srečne.

Ponavadi mislimo, da smo srečni le takrat, ko dosežemo uspeh v karieri, živimo v lepi hiši, vozimo dober avto, nosimo fino obleko, imamo lepo telo, super umske sposobnosti, idealnega partnerja, ko bo dosežen svetovni mir, osvoboditev živali, spoštljivo ravnanje z naravo..... vendar na žalost ali na srečo temu ni tako. Iz vseh teh področij (razen zadnjih treh) se da najti mnogo primerov ljudi, ki vse to imajo a niso srečni, ki jim nekaj še manjka v življenju in mislijo, da ko dobijo tisto, potem bodo lahko resnično srečni.

Sreče ni v doseganju in uspehih. Kaj se zgodi ko nekaj dosežemo? Odvisno koliko časa smo se za to trudili. V glavnem gre za to, da ko nekaj dosežemo, se hrepenenje(misli) poležejo, in srečni smo toliko časa, dokler to hrepenenje počiva. Kmalu ugotovimo, da to ni to, in pridejo naslednji dosežki na vrsto. In spet se ujamemo v mlin, ko mislimo, da ko bomo pa to dosegli, da bomo takrat pa srečni. In to se ponavlja v nedogled... dokler ne spregledamo, dokler se ne prebudimo in ugotovimo, da vso to doseganje s srečo nima popolnoma nobene veze, vsaj ne dolgoročno.

Če mislimo, da je naša sreča odvisna od drugih, od zunanjih stvari, potem bomo večno živeli v peklu. Najprej bomo večino svoje energije vložili v to, da nekaj dobimo, nato s tem ne bomo zadovoljni in iskali bomo nekaj novega, obenem nas bo pa strah, da bi to kar imamo izgubili. Pa naj si bo karkoli, od ljudi do materialnih stvari. Nenehen stres, nenehno trpljenje. Hrepenenje in strah, strah in hrepenenje [fear and desire)]. Prepričanje, da nas svet lahko naredi srečne, in prepričanje, da nam svet lahko vzame našo srečo.

In kaj je sreča, kako jo dosežemo? Vsi smo že doživeli trenutke ob katerih smo pozabili na čas, na vse skrbi, na vsa pričakovanja, na to kdo so naši prijatelji, katere ljudi ne maramo, kaj groznega se mi je zgodilo v preteklosti, kaj me čaka jutri. To se lahko zgodi ko plešemo, pojemo, ustvarjamo, plezamo, dirkamo z motorjem, ljubimo, seksamo... Pa tudi krajši, pogled na sončni vzhod/zahod, na mavrico, na nenavadno obliko oblakov, na kraguljev let,..... tisti VAUU. In kaj je posebnega pri teh dogodkih, v takih trenutkih? Misli se nam poležejo, 100% smo v dogajanju, 100% smo na nekaj osredotočeni, smo v tem trenutku, izklopimo vse ostalo. Kaj si drugi mislijo, česa me je strah, preteklost, prihodnost,... na vse to pozabimo, vse to je nepomembno, vse to izgine. Izgine tudi čas, zdi se kot trenutek, v resnici pa so lahko to minute, ure. Tu je sreča.

Niti ni nujno, da se misli popolnoma poležejo, dovolj je že, da ne razmišljamo o sebi in svojih problemih. Da preusmerimo misli nekam drugam. Branje romanov, gledanje filmov, športa, poslušanje glasbe, novic, šlužba, faks, obrekovanje, prijeten pogovor. Tudi v takih trenutkih smo vsaj delno srečni, zadovoljni. Lahko bi rekli, da smo srečni, ko smo svobodni pred svojimi lastnimi mislimi, ko nas lastne misli ne napadajo.

Od tod toliko potrebe po zabavanju, pijači, drogah, poslušanju radia, gledanju TV, športu, adrenalinu, kakršni koli drugi odvisnosti.. Vse to, da se osvobodimo pred svojimi mislimi v glavi...

Res ni drugega načina?