Kaj je sreča? Na nekem predavanju je bilo postavljeno to vprašanje:«Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen?« Izrazi prisotnih so kazali osuplost, nezaupanje. Končno je odgovoril nek moški:«Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga ta oseba ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je navkljub vsemu lahko srečen.«

Le kakšna je ta sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, prostost. svobodo, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le-to doživi kakor srečo? V svojem delu je nemški pesnik Friedrich Schiller rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na«splet teh dveh nasprotujočih si občutkov« je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se običajno zdi, da potrebuje naš duh manj čutnih spodbud. Po Schillerju ni nujno , da zakoni te narave nekoga zavezujejo, ko ima enkrat v posesti svojo Bit, ki je pa povsem neodvisna od izkušenj naših čutil. Tako je prišel do sklepa, da so ljudje kakor sužnji podjarmljeni nasilju svojih občutkov.


Če se rešimo vpliva svojih čutov, doživimo stanje neskončnega povzdigovanja , medtem pa, če nam vladajo, si lahko v istem trenutku ob ves duhovni pogum. Da nekdo nosi v sebi Bit, je mogoče odkriti prav po stalno spreminjajočih se vplivih zunanjega sveta in po odzivih občutkov. Tako se nam odpre pot notranje svobode. In prav to razumevanje nas pelje k odkritju prave SREČE. V osnovi je ta sreča prisotna v vsakem človeku in prav noben udarec, ki nam ga dodeli usoda, te sreče ne more zatreti. Ta vir sreče, »seme na dnu duše«, moramo s pomočjo Kristusove sile prebuditi v življenje! Potem imamo Vodnika, ki nas usmerja in tako nevtralizira učinke slabe usode,

Nato se razvije proces, ki nam da vedeti o izvoru skrbi in bridkosti in vezi, ki so nas tako boleče priklepale in lahko jih brez pomislekov in razburjenja zmanjšamo na njihovo pravo vrednost. Potem prav jasno in dobro vidimo njihovo nepomembnost v primerjavi z velikim ciljem, ki ga budno zasledujemo. Prav tako odkrijemo, da smo bili mnogokrat kovači lastne nesreče. Ja, očitno obstaja za nabiranje neprijetnih izkušenj nek notranji vzrok, za katerega pa vedno krivimo druge, in pri tem se imamo za žrtve, čeprav so bile te izkušnje nezavedno delo naših lastnih osebnosti. Ko pa enkrat to dejstvo spoznamo, so odrešimo obsedene misli, da je zanje vedno kriv nekdo drug.

Zaradi te notranje zaznave ohranimo na duhovni poti jasen in objektiven pogled na stanje svojega življenja. Prav dobro vidimo nasprotujoče se sile življenja in njihovo vzajemno delovanje. V takem trenutku dojamemo, kako v smislu odrešujočega načina pozitivno ravnati, da bi lahko raztrgali pajčevino. Potem se nam zdi vse drugo nesmiselno, da bi nadaljevali z iskanjem nečesa drugega. S tem, ko smo enkrat dospeli do te točke v življenju, moramo reči samo še zbogom (ne nasvidenje), ob priznanju in veliki ponižnosti do vseh tistih izkušenj, ki so nam bile do sedaj tako kruti učitelj. Ko lahko enkrat pogledamo na svoje življenje s tega zornega kota, potem spoznamo vso energijo, ki smo jo uporabili, zato da bi vzdrževali svojo »bedo in nesreče«. Ko bi to energijo dejansko uporabili za to, da bi se dvignili nad »trpljenjem«, potem bi se približali duhovnemu cilju, oz Bogu veliko hitreje. Ko smo enkrat osvobojeni trpljenja, a to vam pripovedujem iz lastne izkušnje, takrat, se lahko predamo kreativni in razumni dejavnosti, ki izvira iz področja Prvotnega-Duhovnega sveta in življenja. Tako zavestno začnemo služiti zamislim in močem, ki bodo doprinesle k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Potem smo sreče deležni v izobilju.

Mi smo sebe dobili v darilo. Sebi si najvažnejše bitje. Če nimaš sebe, potem nimaš nič in nikogar. Če pa imaš sebe, potem obstojaš in vse drugo lahko dosežeš. Potrebno je, da se vrnemo k sebi. Ko ljubiš sebe ljubiš darovalca Boga. Posledica tega je sreča. Naše življenje je učenje in naloga, da se naučimo pravilno pozitivno razmišljati. Prav od izpolnitve te vrhovne naloge je odvisna naša sreča v življenju. Če želimo biti srečni, ne smemo zgrešiti te naloge, kajti v tem primeru bo naše življenje zgrešeno. Darovan nam je dan življenja, ki je pred nami. To nam je dobra priložnost. Kaj bomo storili?

Dan življenja lahko zgrešimo v vsemogočih situacijah: v praznih pogovorih s prijatelji, klepetanjih na internetu, branjem nepomembnih novic itd. Lahko se prepustimo neštetim nepomembnim zadevam. Prav tako pa ta dan, ta trenutek, lahko izpolnimo. Vse kar smo v preteklosti storili napačno, lahko danes popravimo. Lahko napišemo pismo v katerem dajemo že dolgo pričakovani odgovor. Danes lahko obiščemo nekoga, ki je bolan, osamljen, potrt. Danes se lahko učimo tujega jezika, danes lahko preberemo dobro duhovno knjigo ali neko dobro literarno delo in s tem obogatimo svoje srce. Danes lahko začneš moliti, meditirati na bistvene stvari našega življenja. Danes lahko dokončamo delo, ki že dolgo čaka na nas. Danes lahko pokličemo prijatelja/ prijateljico in obnoviti staro prijateljstvo.

Prav danes, v tem trenutku se lahko prebudimo iz svojega spanja ter pričnemo novo življenje. No, še in še bi lahko naštevali, ampak danes, torej, obogatiš svoj dan. V kolikor spregledujemo priložnost, bomo za seboj pustili še en prazen dan kateri nas bo obremenjeval , nas delal razdražljive in prenapete. Pred nami je, torej, življenje ali smrt. Od nas je odvisno kaj bomo izbrali. V tem svetu hodimo samo enkrat. Ta dan nam je samo enkrat poklonjen. Ta dan se ne bo nikoli več vrnil. To kar smo enkrat pustili prazno za seboj, se nikoli več ne more napolniti. To kar smo danes napolnili, se nikoli več ne more izprazniti. To kar smo danes smiselnega in dobrega naredili, bomo v večnosti uživali.

Za vse, kar smo danes bili slepi, nikdar več ne bomo nadoknadili. Čas je ,torej usoden. Čas je Darilo v katerem se učimo in rastemo ali pa padamo. Svet v katerem živimo nam nasprotuje. On nam želi preprečiti da bi šli po pravi poti v srečanje z življenjem. To je zakon dialektike v tem svetu nasprotij, dualnosti. Tega se moramo zavedati. Zato nam prav iz tega razloga vse okoli nas nastavlja vidne in nevidne prepreke, da bi naredili dobro delo, naredili novi korak, da bi izpolnili naš čas! To je resnica o dveh silah v nas samih, o dveh svetovih. Samo izpolnjen čas je večni čas. Moramo se boriti, upirati in odrekati. Začnimo takoj. Najprej se moramo povezati s Bogom skozi molitev, da bi tako dobili moč da danes ne bi zgrešili dan, ampak ga izpolnili. Zvečer bomo srečni saj bo za nami izpolnjen dan na katerega se lahko vedno zanesemo.

Miran Zupančič