Piše: Sonja A. Mrak

Spremembe so tisti neizogibni del življenja, s katerimi se srečujemo skozi celoten življenjski ciklus. Ko naletimo na spremembo, je najbolje, da jo preprosto sprejmemo, čeprav to zelo pogosto ni lahko. Kvaliteta spremembe je vedno takšna, kakršno vidimo oziroma si jo predstavljamo. Lahko jo sprejemamo kot nekaj, kar nas vodi do boljše pozicije v življenju, ali pa jo vidimo kot oviro in vodi k samopomilovanju.

Nekateri ljudje bežijo pred spremembami, ki jih prinaša življenje. Na ta način se postavljajo v položaj, kjer zaradi strahu pred novim stanjem stojijo na mestu in se ne premaknejo naprej. Dejstvo pa je, da sprememba ne bo izginila in bo vplivala na naše življenje ne glede na to, ali jo sprejmemo ali pa ne.

Do spremembe pride vedno takrat, ko je pravi čas zanjo oziroma ko je nujno, da del preteklosti pustimo za sabo in se obrnemo k prihodnosti. Sprememba od nas zahteva, da zapustimo območje ugodja. Za mnoge ljudi je ta korak lahko težak in boleč. Vedno obstajajo načini, s katerimi si lahko prve korake močno olajšamo. Na prvem koraku poti v prihodnost je treba spremembo najprej sprejeti in poskusiti ugotoviti, kaj nam želi sporočiti ter v katero smer nas namerava premakniti. Nekatere spremembe so izjemno boleče, toda tudi te želijo v naše življenje pripeljati nekaj novega in svežega.

Vsaka sprememba prinaša možnost za rast. Novega stanja večinoma ne vemo vnaprej. A če verjamemo v to, da za vsako spremembo obstaja razlog, nam morda ne bo tako težko iti skoznjo. Pogled s kake druge strani nam ta proces navadno zelo olajša.

Če naj bi v svoje življenje vnesli kaj novega, je pred tem kaj opustiti. Odrekanje neki rutini, s katero smo že zdavnaj seznanjeni, je morda v celem procesu spreminjanja še najtežje. Zato je morda še najbolje odločiti se in narediti prvi korak, obenem pa pozorno opazovati, kaj sprememba povzroča in prinaša ter kakšne faze se odpirajo pred nami. Dejstvo je, da v vrtincu dogajanja navadno spoznamo, da smo neprimerno bolj dojemljivi, vzdržljivi in sposobni, kot smo mislili tedaj, ko se še ni dogajalo nič.
Prav tako je med samim procesom koristno ustaviti se za hip, se zbrati, odpočiti in malo zbistriti misli ter perspektivo – če nam to proces seveda dovoljuje. V teh trenutkih nikoli ni dobro gledati nazaj, ampak naprej, v smeri, za katero smo se odločili.

Ni malo ljudi, ki v trenutku, ko bi bilo treba napraviti korak, enostavno zablokirajo. Večinoma gre za notranji odpor proti spremembi. Tak odziv ni nič nenavadnega, če vemo, da je eden od najbolj naravnih odzivov – reakcija, torej upor proti novemu stanju, ki se obeta; cela narava deluje na tem principu, saj ji ta omogoča ravnotežje.
Toda karkoli nas že čaka, je pogosto zastonj, če se borimo proti temu. Vsaka bitka proti spremembam nam prinaša nove frustracije. Neprimerno boljša opcija je prilagodljivost, fleksibilnost. Življenje samo je zelo fleksibilno, zato je najbolje, da smo tudi mi. Če ne bi bilo tako, ne bi nikoli imeli priložnosti izstopiti iz območja svoje varnosti in se naučiti česa novega. "Večno" bi ostali na istem in ponavljati vedno iste vzorce. Prilagodljivost nas ravno nasprotno na lažji način pripelje do česa novega, pri tem pa navadno porabimo tudi neprimerno manj energije.

Kadar se soočimo z nujo po spremembah, se bodo neizogibno pojavile tudi reakcije. Večinoma so to čustvene reakcije, srečne ali pa žalostne. Nekateri dogodki od nas zahtevajo prehod skozi fazo žalovanja in to je čisto v redu. Ko je ta faza končana, se nam v življenju takšna ne bo več ponovila. Zato je dobro, če se teh reakcij zavemo in "lotimo" že v čim bolj zgodnji fazi; na ta način imamo več možnosti realno videti stanje takšno, kot je, brez nepotrebne čustvene navlake, ki marsikdaj zamegli naše odločitve.