Pogostokrat smo priče izjavam tipa: »Saj ne moreš ničesar spremeniti. Tako pač je. Takšen je svet, najbolje, da se s tem čim prej sprijazniš. Nima smisla, da se vznemirjaš, saj tako ali tako ne moreš nič narediti.«

Vsem tem stavkom je skupna ena stvar in to je dojemanje sveta kot nekaj zunanje danega in neodvisnega od ljudi. Ali pa vsaj od posameznika, kajti nemalokrat razglabljamo o tem, kako bi bilo vse drugače, če bi nas več nekaj naredilo. Jaz že bi, rečemo, a kaj, ko drugi nočejo. In tukaj se zgodba konča.

Eden od razlogov tiči v dejstvu, da imamo vedno manj političnih pravic, javnost in uradno življenje pa se nam kažeta v preobleki nujnosti, kot piše Hannah Arendt, in dodaja, da se začne posameznik posledično vse bolj zanimati za svoje zasebno življenje in osebno usodo. Ker je izločen iz sodelovanja v upravljanju z javnimi zadevami, ki zadevajo državljane, izgubi legitimno mesto v družbi in svojo naravno povezanost s sočlovekom.(*1)

Pasivnost in vdanost v usodo kot podreditev nujnosti (navidezni seveda) se zdi dandanašnji že skoraj stalna praksa. Sočasni pojav, ki je obratno sorazmeren s prvim, pa je pretirano ukvarjanje s svojim zasebnim življenjem. V tej luči postanejo pomembne še tako nesmiselne dejavnosti. Danes to pride še bolj do izraza, saj tovrstno vedenje na vsakem koraku podpirajo tudi mediji. V neki reviji je mogoče prebrati, kako sta se modna strokovnjaka lotila teme recesije in krize tako, da sta zgolj za 200 € pripravila kombinacijo oblačil za naš modni poletni videz. S tem sta dokazala, še piše, da recesija nikakor ni izgovor, temveč je zgolj izziv. Politično vprašanje se je preobrazilo v zasebno vprašanje na področju mode, zraven pa je beseda recesija pridobila še pozitivno konotacijo.

Ko smo tako zatopljeni v svojo zasebnost, ob tem pa se nenehno primerjamo z drugimi, pri čemer naši odnosi vse bolj temeljijo na tekmovanju, gre svet svojo pot. Ob tem imamo zares lahko močan občutek izključenosti in nemožnosti vplivanja na dogajanje. V tem pogledu so izjave o tem, da ne moremo ničesar spremeniti, nekaterim v korist, saj jih pustimo na miru, da delajo, kar hočejo.

Sami pa spregledamo najpomembnejše in sicer sledeče. Ko spreminjam sebe, že avtomatsko spreminjam svet, saj sem del njega. Spreminjanje sveta niso samo učinki mojega delovanja, kot smo navajeni umevati, temveč tudi sam proces.

Vzemimo na primer oddajo, kamor so pred časom povabili dva aktivista 15o in eno ekonomistko. Ta je na koncu podala svoje mnenje, češ, začeli da so sicer dobro, ampak kar jim manjka, pa je, da jasno zastavijo cilje in jih začnejo sistematično zasledovati, ter najpomembnejše, potrebujejo vodjo. Obvezno morajo postaviti nekoga za vodjo.

Verjetno smo vsi od malega navajeni gledati na svet ali se lotevati problemov s te perspektive. Ocenim problem, zastavim si cilje, sledim vodji in na koncu ugotavljam svojo uspešnost ali neuspešnost. Če nisem bil uspešen oz. nisem dosegel zadanih ciljev, mi je spodletelo in nisem naredil nič. Morda bom poskušal znova ali pa tudi ne.

Če pa pustimo to naše staro gledišče ob strani in se vrnemo nazaj k prvemu razmisleku, nam postane jasno, da 15o ne potrebuje ciljev, ker je že sama cilj. Že živi in deluje kot cilj in je sprememba. Seveda tudi spreminja, saj učinkov ni moč nadzorovati, vendar je bolj pomembno dejstvo, da je ona sama sprememba.

Tako razumevanje spreminjanja lahko za nas osebno pomeni nekaj popolnoma drugačnega od t.i. zastavljanja ciljev, ki so bodisi uresničljivi bodisi neuresničljivi.

Zato Tomo Križnar ni nikakršen sanjač, ki se kar nekaj gre tam doli v Sudanu, trenutno s stotisočimi begunci iz Modrega Nila, niti ni vaški posebnež z visokoletečimi (neuresničljivimi) cilji, ampak je sprememba, je spreminjanje sveta.

Seveda nas tako razmišljanje lahko spravi v zagato. Če lahko spreminjam svet (na bolje) s tem, da spreminjam sebe in se preobražam, to pomeni, da sem odgovoren za to. Zato je varneje ostati pri prepričanju, da nismo krivi oz. odgovorni za to, kar se dogaja, saj smo sklep logično izpeljali iz dejstva, da se dandanes v svetu itak ne da nič spremeniti. Potemtakem lahko brez slabe vesti uživamo v nakupu modnih oblačil za to poletje, misleč, naredimo vsaj nekaj dobrega zase, če že za svet ne moremo.

Zares dobro je, da so v tem trenutku na različne načine dejavni ljudje, ki se zavedajo svoje odgovornosti in se ne dajo zapeljeti argumentom, s katerimi nas prepričujejo, naj se rajši ukvarjamo s sabo, saj na svet in dogajanje v njem nimamo nikakršnega vpliva.

Imamo lepo priložnost, da se od njih naučimo, kaj v resnici pomenita pojma spreminjanje sveta in lastna odgovornost.

(*1)Arendt, Hannah: Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba 2003, str. 198.

Marjetka Anžič

Vir: za-misli.si