Leta in leta smo se trudili, da bi »ubili« tisto mehko rdečo zadevo v prsih, ki nenehno utripa. Leta in leta smo trenirali, kako ne čutiti, kako zatreti v sebi vse občutke, kako potlačiti vse slabo, kar smo naredili in kar so nam naredili. Vsakič znova smo ga udarjali, špikali, tlačili, mečkali, obtoževali, nesprejemali in zanikali.

In kako naj sedaj po vseh teh travmah, bolečinah, epizodah v odnosih in vseh potlačenih izkušnjah, rečemo »Ooooo, čutim svoje srce, jaz sem srčen človek, sprejemam in odpuščam vsem in ljubim vse ljudi!«, če sploh ne vemo, kaj ljubezen je?

Kaj je ljubezen? Pojma nimam. Nikoli se nisem učila kaj ljubezen je, ne poznam njenih zakonitosti in ne vem kako deluje. Največkrat sem jo zamešala s fizično privlačnostjo, z zaljubljenostjo, z naklonjenostjo, bolečino iz užitka, umikom ali napadom, da dosežem svoje, občasno tudi s prijateljstvom ter manipulacijo, da se nekaj odvije v moj prid. Večinoma na način »jaz te imam rada, a lahko ti poskrbiš za to in urediš to in to« ali pa »kako si lahko to naredil, jaz te pa tako ljubim«.

Ali ljubezen že »kar tako« že v osnovi obstaja v odnosu med mamo in otrokom, očetom in otrokom, v odnosu med partnerjema, med brati in sestrami ali v kateremkoli odnosu, ki ga poznamo. Ljubezen ne pride v paketu z ostalo človeško šaro.

Nekje na poti življenja se naučimo vsega drugega, samo ljubezni ne. Ali pa jo potlačimo globoko v temno luknjo. Ljubezen do samega sebe in do drugih. Zato se je potrebno ljubezni znova naučiti in izbezati ven iz luknje v katero smo jo pregnali. Da jo potem lahko delimo. Sebi in drugim.

Ljubezen je, kot jaz vidim to roza meglico z vonjem po vrtnicah, počasno učenje in spoznavanje samega sebe in drugih. Brezpogojno ljubezen vidim kot stranski efekt globljega, zavestnega dela na sebi, spoznavanja svojih napak, njihovo sprejemanje in odpuščanje. Na ta način lažje sprejemamo in ljubimo tudi druge. Ko se sprejemamo, začnemo ljubiti sebe, ko razumemo druge in z njimi sočustvujemo, začnemo ljubiti druge.

Srčna ljubezen se razvije v odnosu, kjer postopoma raste zaupanje, sprejemanje in odpuščanje, istočasno pa se vsak zaveda svojih mej, ne izsiljuje drugega ter ne manipulira ne z njegovimi in ne s svojimi čustvi. Življenje brez pričakovanj, da bo nekdo drug izpolnil moje želje in prevzel na svoja ramena moja bremena. In vsakič, ko se zgodi mala pozornost kot izraz ljubezni, me preplavi neskončna hvaležnost. Za sebe in za sopotnika na poti življenja.

Natalija Pavlin