Sporazumevanje nas ljudi in njihovo izražanje poteka tako, da prodirajo drug v drugega in se zaznavajo s svojimi lastnostmi, svojimi žarki. Ko pa človek govori, uporablja zato organe govora in tvori z njimi glasove. S pomočjo zraka kot vmesnika lahko povzroči tresljaje in jih prenaša sluhu drugih bitij.

Glas je sredstvo, s katerim se drugimi ljudmi sporazumeva in izraža. Ta glas je nekaj ločenega od njega, zato lahko tudi z njim manipulira. Kljub temu pa sta govor in aparat govora človeka res velik čudež, darilo božanskega sveta človeku, brez katerega se v sili ne bi mogel niti izražati, niti razvijati zavesti.

Razumevanje in dojemanje besed je res pravi čudež, prav tako tudi izgovorjava besed. To je krogotok. Pri poslušanju človek sprejema v svoj sistem astralne vrednote okolja. Pri govoru pa svoje astralne vrednote zavije v misli in občutke in jih s pomočjo astralnih vrednot okolice spremenjene oddaja. Kdor posluša dobi paket energije.

Verjetno je Buda zato dejal, da je bolje, da ne sprejemamo nezaželenih daril, to pomeni, ne prisluhniti težavam drugega, ki ne želi pomoči ali kateremu se ne da pomagati. Kaj se dogaja, ko uho zaznava glasove, na primer, ko se ljudje pogovarjajo med seboj? Izražene besede so odete v misli in občutke, torej z energijo, ki se zbudi v osebnosti govornika. Ta energija se izlije, da bi dosegla odziv. Zvočni valovi, ki pri tem nastanejo prodirajo s 15 do 15.000 tresljaji na sekundo do sluhovoda, pridejo do bobniča, ki te tresljaje nekoliko oslabi in jih posreduje v srednjo uho.

Veriga koščic kladivce in nakovalce poveča nihanje bobniča približno trikrat. Potem pride do »polža«, Cortijevega organa v tako imenovanem labirintu, v katerem so napeta številna različno dolga vlakna, podobna strunam. Ta prav tako zavibrirajo in vibracije se prenašajo naprej do živčnih vlaken, s čimer pridejo spremenjeni v možgane. Ti takoj«prepoznajo« zvočne impulze in jih umestijo. Tako lahko človek s svojimi ušesi in svojimi možgani sliši, ali bolje z zavestjo razume.

Tako sliši, kar ima drugi povedati. To je omejeno sporazumevanje. V drugačnem smislu se človek lahko sporazumeva tudi z govorico telesa in neposrednim zaznavanjem misli in občutkov, v katerem projicira svoje lastnosti in žarčenje na svoje soljudi in s tem izvabi določeno reakcijo. To je prenos misli.

Pri govorjenju je odločilen dejavnik dihanje. V žrelu se srečajo vsi vplivi iz človekove notranjosti , ki so dejavni v živčnem sistemu, v kundalini hrbteničnem ognju, krvi, hormonskih fluidih, v njegovih organih in udih, predvsem pa v možganih, to je v pinealisu in hipofizi. V grleni čakri se povežejo z dihom, ki je bil vdihnjen skozi nos in usta. Pri izdihu gre dih iz pljuč do glasilk. S tem se glasilke premaknejo, ustvarjajo tone in zvoke, ki se potem z grlom in nebom, ustno votlino, jezikom in ustnicami spremenijo v glasove in besede. Ti glasovi in besede nosijo s seboj v svojem vibriranju in z vdihom vse vidike, razpoloženja in misli govorečega.

Tako lahko soljudi dvignejo, pa tudi zastrupljajo. Lahko so polni ljubezni, širijo pa tudi smrtno sovraštvo. Organi govora so zgrajeni tako, da lahko natančno prenesejo, kar vsebujejo misli govorečega. Podobo pred seboj istočasno vidi in opisuje z besedami. Besede vsebujejo potem esenco slike tako, kot je zaznal govoreči. Ker ima vsak govoreči drugačno zavest, bo vsak opisal isto sliko drugače. Govorjenje je torej proces obnove človekovih notranjih in zunanjih vrednot.

Človek, ki govori, upravlja ta celotni zapleteni aparat. Nasprotno pa izgovorjeno besedo ali stavek uho zazna, možgani pa razumejo in predelajo. Rezultat je misel, občutek ali vzgib volje. Ti trije delujejo skupaj in vplivajo medsebojno drug na drugega. Reagira torej celo telo: kri, živčni fluid, hormonski fluid, kundalini ogenj itd. Ta reakcija se nadaljuje in se izlije v govor, ki ga z mislimi, občutki ali delovanjem, izrazi. Ker so ti procesi zapleteni, ni čudno, da prihaja tako pogosto do govornih napak.

Organske in psihične poškodbe lahko povzročijo povsod blokade: jecljanje, govorne napake, zakasneli razvoj govora in podobno. Čemu človek splošno uporablja svoje govorne in slušne organe? Za mnoge so sredstvo, da bi dosegli boljši položaj v družbi. Trenirajo glas in sluh, da bi zbrali kar se da veliko znanja. Zato ogrožajo svoje življenjsko polje, da bi ga na premišljen način kultivirali.

Če se ta razvoj stalno nadaljuje, postaja človek suženj svojih stvaritev. Ne more več nazaj, dokler se svoje ujetosti zave in zlomi svoje verige. Če je pod vplivom negativnih besed drugih ali se pusti zapeljati stvarem, ki mu škodujejo, postaja vedno bolj lahek plen. Zato je Pitagora dejal svojim učencem:« Naj te besede ali dejanja, ki zate niso koristna, ne zapeljejo ali prepričajo.« Sveti spisi pa zato opozarjajo:« Postavi čuvaja pred svoje misli in obvladuj svoj jezik.«

Kot je bilo pravkar povedano, človek svoje misli in občutke izraža z besedami. Kdor se tega zaveda, lahko svoj govor tako kultivira, da laik njegovega namena ne ugotovi. Izkušen lažnivec lahko da svojim besedam tak čustveni naboj, da je nič hudega sluteč poslušalec izgubljen.. Tako se govornik, ki se dobro obvlada, lahko prikaže boljšega, kot pa je. Toda že detektorja laži, je pod določenimi pogoji mogoče spoznati prikrite misli in čustva.

Če izgovorjeno besedo od znotraj ne osvetli Duh, ostane odeta v temo in zavaja. Zato človek razpolaga še z drugim instrumentom, da lahko govori in sliši: z dušo. Obstaja mnogo opisov človeške in živalske duše, ampak neumrljivo dušo, ki ima prvotne sposobnosti. To je duša, ki jo je Stvarnik položil v človeka in je v njem prisotna le še kot iskra prvotne duše. Da bo lahko služila kot posrednik med prvotnim življenjskim poljem in zemeljsko osebnostjo, se mora prebuditi. Potem bo svojega Stvarnika lahko spet slišala ( sam sem to doživel pred davnimi leti) in govorila njegova modrost.

Potem pride do ponovne osvoboditve duše, ki spet sliši in govori. Nova duša je nasprotje jaza, ki je zakopan v materijo in ločuje zavest od duše. Zato človek jaza-ega ne more razumeti svete govorice. S tem, ko božansko duše vendarle osvobodi, naredi most med Bogom in človekom.


» Duh božji je plaval nad vodami. In Bog je rekel: Bodi svetloba! In bila je svetloba.« (( Geneza 1 2 3) Ko Bog, to celotno vesolje prežemajoča ustvarjalna inteligenca,«govori« potem to pomeni zakon in razodevanje njegovih lastnosti, ne da bi bili pri tem potrebni posebni organi ali mediji. Ustvarjalne božanske silnice, »Duh«, postanejo dejavne v prasubstanci , »vodah« Iz te dejavnosti nastajajo svet in bitja v še ne padlem stanju. To podobo najdemo v poročilu o stvarjenju pri vseh narodih sveta.

Miran Zupančič