Prostor in čas je vse tisto,
česar se skušamo spomniti
ponoči, ko premišljujemo.
Vselila sta se v našem telesu
z ljudmi, stvarmi in pokrajinami,
ki se premikajo, govorijo in se kažejo
kot na film posneto dogajanje.
Koliko narave se je odpiralo
in izginjalo pred očmi.
Neskončna je povoroka ljudi,
ki smo jih srečevali
in se pomika naprej po spominu,
brez začetka in konca,
s svojimi sporočili,
ki se prikradejo nedotaknjeni
in neslišni izginjajo.


So pa spomini, ki preživijo
in jih čas znotraj nas ne uniči.
Se uležejo na najbolj raztegljivem
in občutljivem mestu srca
in se širijo v prostoru in času
z jakostjo luči osvetljeni.
Ljubezen jih prevetruje in hrani,
so molčeči prebivalci znotraj nas,
so neslišni in nevidni svet,
naša duša je njihov gostitelj.

Tako resnični so znotraj nas,
da jih noben vihar ne more izriniti.
Človek hodi skoz življenje
še komajda živ,
a spomini, ki rastejo iz ljubezni,
postanejo sami zase
samostojno bitje znotraj nas.
Na bregu, kjer reka konča svojo strugo
osupnejo, se spustijo v širno morje
in z blodečim očesom postanejo sanje
s hrepenenjem po večnem življenju.