Bliža se 1. november in z njim čas, ko se bo večina ponovno spomnila na svoje pokojne bližnje. Vsako leto je hujša tekma, kateri grob bo lepši, z več šopki in svečami. Vse to nima zveze z resničnim žalovanjem … Vse to me niti ne bi motilo, če se pri tem ne bi tako onesnaževalo okolja.

Kot da so pomembni le pokojni, in ne tudi naši potomci, ki jim puščamo takšen svet. Velike količine umetnih gnojil, vsako leto nov pesek, namesto da bi prečistili starega, ki bi se ga dalo še koristno uporabiti, a ga kar zavržemo.

Da o svečah sploh ne govorimo. Vsako leto zavržemo na smetišča, včasih pa kar v naravo, na tone sveč, ki jih ni mogoče reciklirati. Žal se jih niti ne zbira posebej, saj ločevanje odpadkov na pokopališčih še vedno ni urejeno.

Zanima me, kaj bi rekli mrtvi, če bi videli vso to gonjo, zapravljanje, onesnaževanje okolja. Prepričana sem, da bi bili zadovoljni že, če jim namenimo kakšno misel, in to čez vse leto.

Kaj, če bi letos izrazili žalovanje drugače? Lahko kupimo ekološke sveče, če so to res, lahko pa namenimo ta denar v dobro otrok, živali, okolja, kogarkoli. Pokojnemu napišimo pismo, ga odnesimo na grob, ali mu na grob dajmo kamen. Navaden kamen, ki naj simbolizira vse dobro, kar želimo pokojnemu, hvaležnost, lepo misel nanj.