Gloria Viseras je eno novembrsko sredo v lanskem letu svojo zgodbo povedala v Svetu Evrope. Poslušali smo jo v nepopisni tišini in ne spominjam se, da bi kdo kdaj prej prejel tako glasen aplavz po koncu svoje predstavitve. Pretresla nas je izpoved o tem, kar se je zgodilo majhni deklici, in ganil pogum zdaj odrasle Glorie, da nam je o tem spregovorila. Pri tem imena svojega predatorja ni omenila.
V Evropi vsak peti otrok v svojem otroštvu doživi spolno nasilje ali zlorabe. Žrtve so tako deklice kot v skoraj enakem številu tudi dečki. 

Od leta 2014 velja Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami, bolj poznana pod imenom kraja, kjer je bila sprejeta kot Lanzarotska konvencija. Konvencijo je do danes ratificiralo 44 držav, med njimi tudi Slovenija.

Hiša za otroke
V sodelovanju s Svetom Evrope se tudi v Sloveniji ustanavlja Hiša za otroke ali Barnahus (ime je z Islandije, kjer so nastala prva tovrstna zatočišča za otroke) za otroke, ki so žrtev spolne zlorabe, nasilja v družini ali drugih kaznivih dejanj. 

18. november
Na pobudo Slovenije in Andore je nato Svet Evrope razglasil 18. november za Evropski dan o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami. Zamisel je prva podala Katja Bašič, predsednica slovenskega Združenja proti spolnemu zlorabljanju z namenom okrepiti prizadevanja po Lanzarotski konvenciji. 

Moramo govoriti
Nasilje nad otroki je težavna tema, o spolnem nasilju nad otroki pa nam je še posebej nelagodno govoriti. Tišina pa samo poglablja začarani krog zlorab in nasilja in žrtve še bolj potiska v osamo. Namen evropskega dne je torej ravno v tem, da se razbije tišina in da se slišijo zgodbe, kot je Glorijina. Letos smo Evropski dan posvetili spolnim zlorabam otrok v športu. 

Otroci v športu?
V ospredju letošnjega evropskega dneva boja proti spolni zlorabi otrok (18. novembra) je bila tradicionalna izjava Odbora ministrov Sveta Evrope v Strasbourgu, ki je letos osredotočena na spolno zlorabo otrok v športu. Pod izjavo se je podpisalo 42 držav članic Sveta Evrope in je dostopna na spletni strani Sveta Evrope: www.coe.int. 

Starši, pozor, …
… nas opozarja Gloria. Zakaj ne dovolimo učiteljem matematike, da kričijo na naše otroke in jih ponižujejo, dopuščamo pa takšno vedenje športnim trenerjem? Kako je možno, da športni trenerji največkrat nimajo prav nobenega znanja ali usposabljanja o varstvu dobrobiti otrok? In da pogosto tudi starši, zaslepljeni s sanjami o najvišjih športnih dosežkih, živijo v zanikanju stiske otroka. Pogosto se bo otrok zaupal tretji osebi, saj noče prizadeti svojih staršev. Zelo pomembno vlogo imajo zato drugi športni delavci po klubih, ki so blizu otrokom. 

Izobraževanje vseh!
Glorija je prepričana, da je pot za odpravo spolnega nasilja in zlorab nad otroki v preprečevanju, izobraževanju in varstvu pravic otrok. Izobraziti je treba starše, učitelje, športne delavce, zdravnike, sodnike in druge. 

Številke ne padajo
V Evropi je še vedno vsak peti otrok žrtev spolnega nasilja in zlorab. Statistika (še) ne beleži manj primerov verjetno tudi zato, ker je več prijav ravno zato, ker se po sprejetju Lanzarotske konvencije in dejavnostim ob evropskem dnevu za varstvo otrok zoper spolno izkoriščanje in spolno zlorabo otrok o tem vse več govori. 

Začni govoriti
Treba je razbiti tišino, ki varuje storilce spolnih napadov in zlorab otrok. Odrasli smo odgovorni, da posodimo glas tistim najbolj ranljivim, ki ne zmorejo spregovoriti. Svet Evrope zato vodi kampanjo Start to Talk – Začni govoriti! 

Zahvaljujem se Gloriji, da je spregovorila. Njeno zgodbo za ta prispevek sem uporabila z njenim dovoljenjem.

Glorijina zgodba ena od petih
Že kot čisto majhna punčka je Gloria sanjala, da bo nekoč letela. In je, saj je trenirala gimnastiko. Vendar je za to plačala previsoko ceno.

Bila je zelo pridna, ubogljiva deklica, naporno je vadila in se uvrstila v nacionalno reprezentanco, katere trener je bil nacionalni ponos. Leta 1980 je Gloria nastopila na Olimpijskih igrah v Moskvi.

Vendar so se začele dogajati čudne stvari. Trener je deklicam prepovedal, da bi se pogovarjale ali družile s fanti, ki so vadili gimnastiko. Morale so gledati v tla, ne naokrog. Spretno je spodbujal tekmovalnost med svojimi varovanci in varovankami za njegovo pozornost. Tako za otroke kot starše je pomenil absolutno in nedotakljivo avtoriteto.

In nekega dne, ko je bila Gloria stara 12 let, jo je trener prvič posilil. In potem še velikokrat. Peljal jo je v polkletni prostor, zaklenil vrata in se spravil nanjo. Po jutranjih ali večernih treningih, ali pa tako zjutraj kot zvečer. Ona je medtem ‚odšla iz svojega telesa‘ in čakala, da konča. Skozi okensko lino je gledala čevlje ljudi, ki so hodili mimo. Upala je, da bo kdo zaslišal njegovo dihanje in pogledal, kaj se dogaja. In potem je upala, da ne bo, kajti bilo jo je sram in bala se je, da bi izvedeli, kako grda in umazana je.

Postala je tiha, vase zaprta, odmaknjena. Dneve je preživljala kot robot, ki mehanično opravlja svoje naloge. Namenoma si je poškodovala dlani, da bi jo vsaj nekaj dni pustil na miru. Na fantovsko se je postrigla, da bi se naredila čim bolj grdo. Bilo je sram, mislila je, da je z njo nekaj narobe, tudi počutila se je grdo in umazano. Starši so jo spraševali, kaj je narobe, pa jim iz sramu in želje, da jih ne prizadene, ni povedala.

In potem nekega dne, ko je bila stara 15 let, ni mogla zadržali solz, ko je po treningu ponjo prišel oče. Povedala mu je za nasilje trenerja. Oče je šel v telovadnico in zunaj v avtu je poslušala kričanje, ki se je slišalo od znotraj. Potem se je oče vrnil in ji rekel, da nikoli več ne bo šla tja. Po tem je oče nikoli več ni spraševal o tem.

In potem je bila Gloria 30 let tiho. 30 let tišine in izolacije s svojo zgodbo. Nekatere svoje stiske ali travme niti ni znala povezati s tem, kar se ji je zgodilo.

Šele ko so po dolgih letih spet sestale nekdanje prijateljice iz gimnastike in se začele pogovarjati o nekdanjih časih, so spoznale, da se je to dogajalo tudi drugim. In zdaj odrasle ženske so hotele tožiti svojega nekdanjega trenerja, ki je še vedno treniral nacionalno gimnastično reprezentanco. A zločin je medtem zastaral, zato jim je bila sodna pot zaprta.

In potem je tožil on njih. Trener je tožil svoje nekdanje žrtve, češ da so mu okrnile ugled. In na okrajnem sodišču tožbo tudi dobil, sodišče pa je vsaki od njih naložilo plačilo kazni v višini 10.000 evrov. Sodišče je torej presodilo, da so bile krive žrtve, ker so spregovorile …

Vendar so se Gloria in njene nekdanje gimnastične prijateljice pritožile na vrhovno sodišče, ki je odločitev prejšnjega sodišča in njihove kazni razveljavilo. Špansko vrhovno sodišče je bilo jasno: žrtve imajo pravico povedati, kaj se jim je zgodilo.

Eva Tomič, veleposlanica Slovenije pri Svetu Evrope v Strasbourgu

Vir: /www.viva.si