Spletni časnik Žurnal24 piše, kar naenkrat stoji pred mano tista rdečelasa sošolka, ki je imela že od nekdaj tako dolge noge, da smo ji jih zavidale vse potrditve okolice željne najstnice. "Da le nimam njenega nosu," je bila naša okorna tolažba. Bolj posledica zavisti nad prvim dejstvom kot grozovitosti drugega. Kajti tako je bilo z našo sošolko – mati narava ni bila radodarna zgolj pri dolžini njenih nog, ampak tudi pri dolžini njenega nosu.

Po petnajstih letih jo zdaj spet srečam. Enako dolgonogo kot nekoč, a v obraz zelo spremenjeno. Zdela se mi je nekoliko čudna. "Le kaj se je zgodilo z njo? Se je tako spremenila zaradi pretečenih let?" premlevam v mislih. "Nos sem si operirala," končno prizna ob mojih ''kravjih" pogledih. Niti malo ponosno. "Aha," zamomljam.

Je mogoče, da nekaterim ljudem nepopolnost pristoji bolje od popolnosti?!

Pa sem ujeta v zanko: kaj sploh je popolnost? Ali ni to zgolj kriterij, ki ga prek medijev lepotni kirurgi določajo svojim ovčicam zato, da bi te nagonsko zavijale pod njihove skalpele?

Ker pri tridesetih mi je pa že toliko jasno, da vem, da se popolnost ne skriva v popolnem nosu, popolnem pasu, popolnih nogah ali popolnem dekolteju, kot smo naivno in neizkušeno mislili kot najstniki. Pamela Anderson ni prav nič popolnejša od Gwyneth Paltrow zato, ker ima v svojih dojkah dve ogromni silikonski vrečki. Ravno nasprotno. Deluje izumetničeno, da ne rečem patetično. Popolnost ali recimo raje harmonijo s samim seboj je treba poiskati V sebi. Ne NA sebi. In ta proces je po mojem mnenju dolgotrajnejši kot okrevanje po eni, dveh ali celo treh lepotnih posegih.

Lep primer neuspešne "instant" rešitve je naša Marjeta, ki je po petnajstih letih pred mano stala v enaki zadregi kot takrat v gimnaziji. Po petnajstih letih še vedno zaradi svojega nosu. Le da tokrat zaradi prekratkega.

P. S. Pa še nekaj morate vedeti: ženske ženski ne priznavamo njene lepote, če ta ni naravna. Boj bi bil preprosto nepravičen, še pišejo v Žurnalu24.

Vir: lifestyle.enaa.com