Piše: Matjaž Turinek

Amazonska biosfera vključuje največji, še obstoječi, pragozd na svetu. Vendar se to spreminja – drastično spreminja. Poročilo, ki ga je pred kratkim izdal Greenpeace, opozarja na eno izmed največjih nevarnosti, ki grozijo pragozdu (živalim, rastlinam, ljudem, celotnemu ekosistemu) – v preteklosti so ga ogrožali in krčili lesarski baroni, rudarska podjetja, itd., danes pa je to SOJA!

Da, prav ste slišali, Amazonski pragozd ogroža soja – in to z neverjetno močjo in hitrostjo. 64 strani dolgo poročilo, ki so ga Greenpeaceovi raziskovalci poimenovali »Eating up the Amazon«, podrobneje predstavlja in raziskuje nevarnost, ki je gnana s strani treh največjih ameriških (globalnih) multinacionalk (ADM, Cargill, Bunge) ter enega brazilskega podjetja (Gruppo André Maggi – GAM). Kar težko se je odločiti, kje začeti razlagati tako dolgo in komplicirano zgodbo o korupciji, moči denarja, zastrahovanja, suženjstva in uničevanja narave.

Pa mogoče začnimo s pragozdom kot takim. Je eno izmed najbolj biotsko pestrih področij na svetu – v njem živi skoraj 10 odstotkov vseh sesalcev na svetu in več kot 15 odstotkov kopenskih rastlinskih vrst. To včasih pomeni, da na enem hektarju najdemo več kot 300 različnih drevesnih vrst. To področje je tudi dom za okoli 220 tisoč ljudi iz približno 180 avtohtonih narodnosti oziroma plemen, ki živijo globoko v pragozdu in le-tega uporabljajo za hrano, zatočišče, orodja, zdravilne rastline, itd. Prav tako gozd igra pomembno vlogo v duhovnem življenju avtohtonih prebivalcev.

Od januarja 2003 je bilo uničenih skoraj 70.000 km2 Amazonskega pragozda. Samo v enem letu, od avgusta 2003 do avgusta 2004, je bilo 27.200 km2 pragozda (površina enako velika kot Belgija) izgubljenih. Tričetrt tega uničenja je bilo ilegalnega. To pomeni 10km široko in 7,5km dolgo površino vsak dan. Več kot 3 km2 vsako uro. Nogometno igrišče vsakih osem sekund! V letu 2004-05 je bilo v brazilskem Amazonskem pragozdu posajenih okoli 1,2 milijona hektarjev s sojo (kar pomeni 5 odstotkov celotne površine posajene s sojo).

Dobro je tudi dokumentirano, da se uporablja suženjsko delo za čiščenje gozdnih površin za namene kmetijstva. Mato Grosso in Pará – dve amazonski državi, ki sta vodilni pri širjenju proizvodnje soje v Amazonskem pragozdu – sta tudi odgovorni za več kot polovico vseh dokumentiranih in rešenih sužnjev v Braziliji. Med letoma 2003 in 2004 je Brazilska vlada poročala o več kot 8700 sužnjih v teh dveh državah. In nenazadnje, do 75 odstotkov brazilskih emisij toplogrednih plinov (mimogrede, skupne emisije prekašajo industrijske države, kot je Nemčija) izvira iz posekanih gozdov. Večina teh prihaja od čiščenja in sežiganja Amazonskega pragozda. Zanimivo da je, glede na razvitost industrije, Brazilija četrti največji onesnaževalec podnebja na svetu.

Kot že omenjeno, so tri velikani (s svojim sedežem v Ameriki) – Archer Daniels Midland, Bunge in Cargill, odgovorni za financiranje okoli 60 odstotkov skupne proizvodnje soje v Braziliji. Skupaj imajo ta tri podjetja v lasti tudi več kot tričetrt predelovalnih kapacitet za sojo v Evropi in tako dobavljajo sojine tropine in olje končnim potrošnikom (živalsko predelovalni industriji) v Evropi. Cargill vodi v tej invaziji – skupaj so zgradili in imajo v lasti 13 silosov in ilegalno zgrajeni pristaniški terminal globoko v Amazonskem pragozdu. S tem vzpodbujajo širjenje ilegalnih kmetij in obenem gradijo infrastrukturo (predvsem ceste), preko katerih lahko potem dobavljajo sojo na svetovne trge. ADM in Bunge sledita temu vzoru, saj sta že vsak zgradila 6 oziroma 4 silose za sojo v Amazonskem območju.

In zakaj imajo takšen velik interes pridelovati sojo na tem področju? Prvo kot prvo, obstaja ogromno povpraševanje po soji na svetovnem trgu. Povpraševanje pa prihaja predvsem od živalske industrije, saj se preko 80 odstotkov svetovne proizvodnje soje tamkaj porabi za krmo živali. In to povpraševanje nadalje vzpodbuja pridelavo soje na takšnem območju, kot je tropski pragozd v Braziliji. Drugo dejstvo je, da je velik del tega pragozda nenadzorovan. Zaščitenih je manj kot 2 odstotka deževnega pragozda. Ostale površine so večinoma v postopku predlaganja zaščite, v lasti avtohtonih prebivalcev ali pa v lasti države. Vendar pa je zelo težko nadzorovati tako ogromne površine, kot je Amazonski pragozd. Zato lahko t.i. kmetje, ki pridelujejo sojo, neovirano posekajo nekaj sto hektarjev pragozda, brez da bi jim kdo delal probleme. Še več, guverner zvezne države Mato Grosso, od koder izvira več kot 90 odstotkov soje, pridelane v tropskem pragozdu, celo vzpodbuja širjenje soje in sicer sam pravi: »Kot guvernerju je moj ključni cilj potrojiti kmetijsko proizvodnjo v državi Mato Grosso v naslednjih 10 letih. ... Ne čutim niti najmanjše odgovornosti zaradi tega, kar počnemo tukaj ... To ni nobena skrivnost, da hočem zgraditi ceste in razširiti kmetijsko proizvodnjo!«

In prav gradnja cest je eden izmed največjih vzpodbujevalev krčenja gozda in s tem širjenja »zelene puščave«, kot imenujejo tisoče hektarjev velika polja, zasejana s sojo. Dokumentirano je, da kadar je zgrajena cesta skozi pragozd, se v naslednjih nekaj letih le-tega izkrči v 50 kilometrskem pasu na vsako stran te ceste. Seveda se to zgodi brez dovoljenj in s pomočjo suženjske delovne sile. Vendar to ni suženjstvo s starem pomenu te besede. Sužnji niso v lasti teh veleposestnikov. Ponavadi so to revni delavci, ki v mestu ne najdejo dela. V iskanju le-tega jih lastniki teh ogromnih kmetij zvabijo k sebi, z obljubo po delu in seveda plačilo. Toda, ko jih enkrat pripeljejo nekaj sto kilometrov globoko v pragozd, ti delavci nimajo možnosti nikamor pobegniti in se nikamor pritožiti. Postanejo zastonj delovna sila, delati morajo do 16 ur na dan, živijo v improviziranih barakah, narejenih iz palic in pokritih z praznimi vrečami od umetnega gnojila. Ker jih veleposestniki niso kupili, jih tudi ne skrbi, kaj se z njimi zgodi. Če slučajno zbolijo ali pa se upirajo, jih pač enostavno »odstranijo«, nabolj pogosto kar v kakšen jarek o robu ceste. Nato pa gredo iskati nove delavce, ki čakajo na obljubljeno delo in plačilo. Eden izmed načinov priklenjanja delavcev na njihovega lastnika je tudi ta, da morajo za hrano, ki jo kupijo na posestvu, plačati velike vsote denarja. Tega pa ne dobijo od lastnika. Tako se vedno bolj zadolžujejo in s tem si jih veleposestnik začne lastiti in jih s tem tudi priklene nase.

Brazilsko ministrstvo za delo je vzpostavilo t.i. Črno listo, na katero dajo vse kmetije oziroma posestva, pri katerih so odkrili suženjsko delovno silo in s pomočjo katere želijo preprečiti nadaljnje širjenje le-te. Vendar pa je problem v počasnem procesiranju in zastojih v sodnih postopkih. Na črno listo tako dajo samo kmetije, ko so bile enkrat obsojene na sodišču – to pa lahko včasih traja več let. In če želi neko podjetje oziroma kmetija biti izbrisana iz te črne liste, mora v roku dveh let plačati kazen ter plače vsem osvobojenim delavcem in že so rešeni slabega imena. A tudi če so na črni listi, to ne ovira podjetij, kot so Cargill, Gruppo André Maggi in Bunge, da od njih ne bi odkupovali soje. Greenpeace je dokumentiral in zbral dokaze za le-to v več kot 10 primerih.

Cargill je tudi uradno priznal, da odkupuje sojo od kmetov na velikem področju države Mato Grosso in v okolici pristanišča Santarém (ki je, mimogrede, ilegalno zgrajen, a zaenkrat jim nihče nič ne more) v zvezni državi Pará. To sojo nato izvaža v Evropo, kjer jo npr. predela v svojih mlinih v Veliki Britaniji. Od tam sojo prepeljejo v svoje hčerinsko podjetje Sun Valley, kjer jo pokrmijo piščancem. Od tam piščance prodajo velikim odjemalcem, kot so supermarketi in verige restavracij s hitro prehrano. Tukaj je Greenpeace najbolj izpostavil McDonalds, saj so v letu 2005 imenovali Cargill kot najboljšega in največjega dobavitelja leta. Obenem pa McDonalds kot svojo misijo vidi tudi » ... zaščito okolja na lokalni in globalni ravni. Prizadevamo si zagotoviti, da naše početje danes ne bo imelo negativnih vplivov na življenje prihodnjih generacij ... Ohranjenje tropskega deževnega pragozda je najvišja prioriteta pri McDonaldsu.«

Pa vendar, niso mogli dokazati, da izdelki, ki jih prodajajo v preko 6.200 restavracijah širom Evrope, niso bili proizvedeni s pomočjo soje, ki je bila pridelana na področju amazonskega deževnega pragozda. Sicer njihova politika zagotavlja, da » ... McDonalds ne dovoljuje, ni in ne bo dovoljeval uničevanja tropskega pragozda za proizvodnjo govedine, ki jo prodajamo.« Vendar to pravilo ne vključuje piščančjega in prašičjega mesa ter tudi ne stranskih proizvodov iz govedine. Zato si je Greenpeace zadal za cilj, da preko potrošnikov, torej nas vseh, vpliva na politiko McDonaldsa in s tem drugih velikih odjemalcev. S tem bodo posredno vplivali na odkupovalce in pridelovalce soje in posledično lahko upamo na vsaj manjši pritisk, ki ga ima industrija, na širjenje kmetijstva v amazonskem pragozdu. Kratko predstavitev te kampanje, ki so jo poimenovali »We're Trashin' it«, lahko vidite na http://www.greenpeace.org.uk/mcdonalds/logginit.html. Celotno poročilo, ki vsebuje še mnogo več zanimivih in sapo jemajočih dejstev, pa si lahko ogledate na http://www.greenpeace.org/usa/press/reports/eating-up-the-amazon.

Vir: http://www.gibanje.org