Včasih, ko smo ustvarjali ta sodoben svet, iz ruševin druge svetovne vojne in tehnično zelo zaostalega sveta, brez stanovanj, brez tovarn, brez strokovnega kadra, brez strokovne literature, računalnikov, brez prevoznih sredstev, brez oblačil in skoraj brez hrane, smo že v šolah imeli fizkulturne vadbe že pred začetim poukom in enkrat med odmorom pa dodatno
4 ure tedensko, kot predmet in zraven tega pa še udarniško delo pri gradnji v okolici!

Takrat, se je čakalo v vrsti, ne samo za oblačila, temveč tudi za takrat zelo dragocen kruh, saj drugega si niti zamisliti nisi mogel, le da nisi bil stalno lačen!

Takrat ni bilo debeluhov na nobenih nivojih, še naš Tito je bil takrat suh!
Pa so takrat ambulante bile prazne brez pacientov, razen če se je kdo ponesrečil pri delu!
Danes pa je vsega preveč, ljudje so postali leni, sebični, vse bolj bolni in požrešni , kar pa naravni zakon ne prenaša, zato dela selekcijo in katastrofe, da bi se naravno stanje uravnotežilo!

Vprašajmo se, kje smo danes, ko je vsega na pretek, ko lahko vsak za sebe odloča, kaj delati in početi, kam nas je to pripeljalo, ko živimo v obilju vsega ko fizičnega dela več neobstoji, ko ima skoraj vsak že svoj avto, ko je na tisoče neprodanih in praznih stanovanj, pa se iz tega življenja več ne znamo izpeljati pa si sedaj zamislite iz čega smo naša generacija, ki je ustvarila ta sodoben svet- dobesedno iz nič iz čistih ruševin, brez znanja, brez tehnike, samo z dobro voljo in golimi rokami!??

Nezdrav, predvsem sedeči življenjski slog, pomanjkanje dnevnega gibanja, pomanjkljiva vztrajnost pri telesni vadbi zaradi vsega naštetega smo ljudje bolj dovzetni za bolezni sodobnega časa.

Konrad Ajster