Sočutje, sožitje in sodelovanje. Naštetega med ljudmi ni povsod prav veliko. Po dobre zglede za sožitje nam ni treba prav daleč. Le k svojemu telesu se hvaležno ozrimo! Če bi med posameznimi telesnimi organi, tkivi, tekočinami itn. vladal tolikšen nemir kot včasih med ljudmi, bi Zemlja zanesljivo ne bila več preobljudena.

Če bi desno oko dan za dnem, leta in desetletja obkladalo levega z očitki o preteklih in sedanjih stranpoteh in bi mu drugo enako vračalo, kot to počno med sabo politične stranke, bi bilo vse videti križemgledo, popačeno in črnogledo. Obe očesi bi že zdavnaj omagali.

Če bi želodec ostalim prebavnega trakta skopo odmerjal hrano pod pretvezo konkurenčnosti, bi se vse telo kmalu znašlo v brezupu in bi shiralo.

Če bi jetra, največji človeški organ, podobno kot nekateri podkupljivci, ki se okoriščajo s svojim položajem, stregla le svojim potrebam in gojila samozadostnost, bi povzročila najprej nerganje, prepire, nato propad drugih delov telesa in nazadnje še sebe.

Če bi sredinec ene noge speljal veliko količino krvi k sebi pod krinko varnosti in tajnosti, bi postal gnojni tvor sebičnosti, ne pa pravičnosti. Kmalu bi se razpočil. Morda bi se uprli najprej drugi prsti, nato vsa noga in še druga. Ravnotežje bi se porušilo. Vas to spominja na davčne oaze in bankirski pohlep?

Če bi imunski sistem preganjal le nekaj virusov, drugim pa dovoljeval grabež in pustošenje, bi bilo kmalu vse več okužb in uničevanja, kot se je zgodilo v mnogih privatiziranih podjetjih. Majhna podobnost s hitro obsodbo za krajo ene čokolade, oklevanje pa ob kraji tovarne?

Če bi možgani signalizirali občutke večvrednosti in ugodja le skeletu, bi bili kot poslušnost globalnim gospodarjem v zaledju neodločnosti Združenih narodov. Zato je med ljudstvi vse več nestrpnosti, napadov in propadanja. Nekateri bi najraje okupirali še vesolje.

Če bi srce, nekakšna vest človeštva, o ljubezni, dobroti, pravičnosti, oproščanju in usmiljenju le prepevalo, samo pa teh vrlin ne bi premoglo, bi bilo podobno tistim, ki ljudi s cenenimi triki najbolj zavajajo. Zaslužni so za kaos, ki ima v krempljih nič krivo Zemljo.

Človeško fizično telo bolj upošteva zakone življenja, človeška zavest in podzavest pa bolj malo. Če sta slednji nepoboljšljivi, se upre z boleznijo. Tako duša opozori človeka, da ravna napačno.

Po svoje sklepam, zakaj ima človek par ušes, očes, nog in rok ter le ena usta, en nos. Morda tudi zato, da bi se znali poslušati, si pomagati in hoditi skozi življenje v paru ter sodelovati, vendar manj govoriti in vohljati za drugimi. Prsti, lasje in celice nam morda nakazujejo skupnost in veliko enost bivanja na Zemlji. Naj bi si delili radost in prostovoljno tudi kakšno breme.