»Doktor Papaderos, kaj je smisel življenja?«

Sledil je običajen smeh in študentje so se premaknili, da bi šli. Papaderos je dvignil roko, umiril razred in dolgo gledal vame. Z očmi je spraševal, ali mislim resno, in iz mojih oči razbral, da je tako.

»Odgovoril bom na vaše vprašanje.«

Iz žepa je potegnil listnico, pobrskal po usnjenih predelkih in izvlekel zelo majhno okroglo ogledalce, veliko toliko kot večji kovanec.

Povedal je približno takole:
»Med vojno, ko sem bil majhen, smo bili zelo revni in smo živeli v odmaknjeni vasi. Nekega dne sem na cesti našel razbite kose zrcala. Na tistem mestu so uničili nemško motorno kolo. Hotel sem najti vse kose in jih sestaviti, vendar mi ni uspelo, zato sem obdržal samo največji kos.

S kamnom sem ga tako zbrusil, da je postal okrogel. Začel sem se igrati z njim kot z igračo in očaran sem bil nad tem, da sem lahko odbijal svetlobo v temne kotičke, kamor ni nikoli seglo sonce – v globoke jame in razpoke in temne omare. Pošiljanje svetlobe v najbolj nedostopne kotičke, kar sem jih mogel najti, mi je postalo igra.

Zrcalce sem obdržal in med odraščanjem sem v trenutkih brezdelja še vedno segal po njem ter nadaljeval z izzivom, ki ga je nudila igra. Ko sem postal mož, je v meni zraslo spoznanje, da ne gre samo za otroško igro, ampak za prispodobo tistega, kar naj bi naredil s svojim življenjem. Toda svetloba – resnica, razumevanje, znanje – je prisotna in bo posvetila v mnoge temne kotičke, če jo le usmerim tja.

Sem samo delček ogledala, njegove celotne zgradbe in oblike pa ne poznam. Vseeno pa s tem, kar imam, usmerjam svetlobo v temne kotičke tega sveta, v temne kotičke v človeških srcih in pri nekaterih ljudeh nekatere stvari spremenim. Morda bodo drugi videli in delali prav tako. Za to si prizadevam. To je smisel mojega življenja.«

(Vir: Robert Fulghum, prispevek iz Kurja juhica za najstniško dušo)

Danijela Premzl