Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Fotografije neznanih letečih predmetov nad Slovenijo
Oblikovalec nakita in svobodni umetnik Žarko Ognjenović iz Ljubljane je pri fotografiranju zanimivih in nenavadnih dogajanj na nebu slučajno naredil nekaj posnetkov, na katerih je pozneje pri povečanju odkril objekte nenavadnih oblik, ki bi lahko bili neznani leteči predmeti. Takih bližnjih srečanj je imel v preteklosti že več, le da jih je zdaj pod vplivom nekakšne posebne komunikacije tudi fotografira.

ELIPSAST OBJEKT NAD LJUBLJANO
Dvanajstega septembra lani, dan po svojem rojstnem dnevu, je Žarko Ognjenović šel na sprehod s svojim psom. Iz Šentvida se je okrog enajste ure odpravil v smeri proti Klečam. Pri odcepu za Savlje je ob 11,30 opazil v zraku zanimivo, dramatično dogajanje, oblake, ki so bili precej neobičajni in jih je fotografiral.
»Nekaj je bilo v zraku, neka posebna struktura, energija.

Nekaj čutiš, česar ne vidiš. Vremensko je bilo bogato dogajanje, oblaki so bili zanimivi in nekoliko drugačni. Imeli so tudi oblike diskov. Zelo redko pride do takšne formacije oblakov. Ena struktura oblakov je bila podobna vesoljski ladji. Zvoka ni bilo nič. Imel sem občutek, da je potekala neka posebna komunikacija, kot bi mi nekdo rekel, naj se ustavim in slikam,« pojasnjuje Žare, ki velikokrat opazuje nebo in kot umetnik vedno išče kakšne posebne motive.

Naredil je več posnetkov. Ne izključuje, da bi lahko šlo tudi za igro domišljije, a posnetki, ki jih je naredil malo pozneje, so bili še bolj povedni. Ko je doma povečal enega od posnetkov in zagledal temno piko, je najprej mislil, da gre za smet. Hotel jo je odstraniti, potem pa je videl, da ni smet, temveč je ujel v objektiv temen objekt elipsaste oblike, obdan z rahlim svetlobnim sijem.

»Za ptiča je predaleč, ne deluje mi niti kot letalo, niti kot helikopter,« ugotavlja.

Takrat je naredil še nekaj posnetkov neba, za katere se je pozneje doma izkazalo, da so nenavadni. Fotografiral je tudi sosedovo hišo, v zraku je bila namreč spet zanimiva igra svetlobe in sence. Na povečanem posnetku je zagledal svetlobno telo, ki se je v bližini električnega daljnovoda spustilo proti zemlji. Ko je bil na samem mestu, v domači ulici, tega ni niti videl niti slišal. Potekala je spet le neka notranja komunikacija, a ne ve, kaj jo je sprožilo.

Ena od možnih razlag, ki ji je naklonjen, je, da se vesoljci tako napajajo z energijo. Daljnovod vodi v Kleče in tam bi jih lahko vprašali, če so na ta dan zaznali ali zabeležili kakšno nihanje.

Dvanajstega marca lani je imel še eno videnje doma v Šentvidu. S parkirišča je zagledal na nebu letalo, za katerim se je vlekla črta. V bližini letala je nenadoma zagledal še en ovalen objekt. Pomislil je, da bosta trčila. Ovalen objekt se je zelo hitro premikal in nenadoma izginil. Okrog hiše je šel pogledat, če je morda še kje na nebu, a ga ni bilo več. O tem, kako se neznani leteči predmeti nenadoma pojavijo in izginejo, je bral tudi v knjigah Dolores Cannon.

SFERIČNA KROGLA NA GORENJSKEM
Konec septembra lani je pri Tržiču, natančneje pri Križah, nehote posnel še eno fotografijo z objektom, kakršnega Zemljani ne poznamo. Spominja se, da ga je spet preveval nek poseben občutek. Ni videl nič posebnega, ko pa je doma povečal posnetek, se je pokazala bela sferična krogla.

»S svakom sva gledala, imela sva daljnogled na eno oko, ampak z njim težko vidiš, ker ima majhen kot. Najprej sem gledal nebo – tam se odpira velik horizont, ker si malo višje pod Kriško goro. Zagledal sem bleščečo okroglo belo sfero. Ni bila visoko. Bil sem malo presenečen, ko sem to videl. Z monoklom mi ni uspelo uloviti krogle, a sem imel telefon in sem fotografiral kar na pamet, saj se je krogla hitro oddaljevala od mene.

Na posnetku je bila svetloba že spremenjena. Prej je objekt sijal, oddajal belo svetlobo, potem pa je prenehal. Ko je šel v oblake, je spremenil svetlobo. Bilo je, kot bi nekdo ugasnil luč. Ko sem doma povečal posnetek, je lepo razvidnih šest luči znotraj krogle. Prej se je cel objekt svetil kovinsko.«

DNK – KOZMIČNA ANTENA
Žarko Ognjenović verjame, da nismo edini primerek živih bitij v vesolju in da v resnici obstoja več različnih vrst vesoljcev, ki nas že dolgo opazujejo. »Vse je energija in tudi ljudje smo energija in hočeš nočeš kozmična bitja. Ruski znanstvenik Peter Garjajev je ugotavljal, da je naša DNK kozmična antena; brez te povezave ne dobimo informacij,« pojasnjuje naš sogovornik, ki verjame, da na nek način komunicira z nezemeljskimi inteligencami.

Andreja Paljevec