Pozornost pedagoških, zdravstvenih delavcev, sociologov ter drugih strokovnjakov in staršev, so pritegnili od osemdesetih let naprej. Razlikujejo se od predhodnih generacij. So otroci imenovani tudi generacija - x, otroci luči, modri otroci, otroci tisočletja, kristalni otroci,…

Kdo so indigo otroci?
Sprva so bili prepoznavni po hiperaktivnosti in legasteniji. Imeli so jih za bolnike, saj so njihovo hiperaktivnost zdravili z Ritalinom in drugimi zdravili, legastenike pa s posebnimi vajami pripraviti do govorne in pisne enosmernosti. Sčasoma ugotovili, da so otroci preprosto drugačni in ne moteni ali bolni.

Kako so drugačni?
• Več in drugače slišijo; tudi frekvence, ki jih ostali ne.
• Več in drugače vidijo; vidijo večji del barvnega spektra in avro.
• Imajo drugačno fiziologijo in anatomijo; njihovi možgani naj bi predelovali večje število informacij, kot naj bi jih ljudje zmogli po dosedanjih znanstvenih odkritjih in sicer na načine, ki so nam še neznani.
• Njihov imunski sistem je nekajkrat odpornejši kot tisti od povprečnega človeka.
• Imajo drugačen DNK zapis, ki se spreminja.
• Njihovo čutenje je drugačno in razširjeno; odzivajo se na dražljaje, ki jih ostali ne zaznajo, so izredno občutljivi in odzivni.
• Najizraziteje se njihova drugačnost vidi v njihovem vedenju; zavračajo tradicionalne navade, avtoriteto, pravila sistema jih pogosto spravljajo v bes, zaradi česar lahko postanejo tudi nasilni do sebe ali drugih.
• Intuitivno prepoznavajo laž in zahtevajo resnico.
• Hitro se začnejo dolgočasiti in niso zmožni dalj časa ohranjati pozornosti.
• Na svet pridejo z občutkom, da so "kraljeve visokosti", temu primerno se tudi vedejo; občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven.
• So stvari, ki jih preprosto ne morejo početi, kot npr., stanje v vrsti.
• Zmotijo jih avtomatizirane, ritualizirane dejavnosti, radi sodelujejo pri stvareh, ki zahtevajo kreativno mišljenje.
• Ne odzivajo se na discipliniranje.
• Mnogi še v obdobju srednje odraslosti ne vedo, kaj bi radi postali.
• Pogosto so neprizemljeni; ne dokončajo začetega, ideje in načrti ostajajo v glavi, tako so v realnosti odvisni od starševske ali socialne podpore.

Za indige je njihovo čutenje, čustvovanje, razširjeno zaznavanje, zavedanje in odzivanje tudi naporno in lahko celo nevarno. Zaradi ogromne količine podatkov, procesov in energije, se stežka zberejo, umirijo in prizemljijo. Nemalo kateri indigi še pri štiridesetih ne vedo, kaj bi v življenju počeli. So izredno ranljivi zaradi njihove občutljivosti. Pogosto se izgubljajo v energiji, čustvih in mislih drugih ljudi, ne da bi se tega sploh zavedali. Ne znajo postaviti meje med seboj in drugimi, zato večino svojega časa preživijo v premišljevanju, čustvovanju in občutkih, ki sploh niso njihovi.

Je obstoječi šolski sistem primeren zanje?

Na kratko NE. Da bi bil zanje primeren, bi se moral korenito spremeniti. Otroke moramo naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Naša vloga ni v tem, da posredujemo znanje, ampak modrost. Modrost je uporabno znanje. Poučevanje naj bi bilo usmerjeno v razvijanje otrokovih talentov in sposobnosti in ne urjenju spomina. Primerna vzgoja otrok novega tisočletja naj bi bilo razvijanje kritičnega mišljenja, učenje tehnik reševanja problemov, spodbujanje iskrenosti do sebe in drugih, ter ozaveščanje občutka odgovornosti. Vzgoja prihodnosti naj bi temeljila na brezpogojni ljubezni.

Indigi in starši?

Indigi kljub svoji modrosti potrebujejo starše, njihovo čustveno in socialno podporo. Indigi se morajo naučiti realnosti, izbrati, vztrajati in dokončati, zato potrebujejo podporo in vztrajnost.
Tempo današnjega življenja je izjemno hiter, zato tudi od otroka zahtevamo preveč in prehitro. Ob obilici vseh informacij in zahtev otroci pogosto ostajajo doživljajsko prazni, osiromašeni in kasneje zdolgočaseni odrasli. Ne vzemimo jim tega, da bi skozi obdobja odraščanja postajali odrasli.

Vanja K. Rainer
www.bambino.si

Vir: www.gibanje.org