Prišla sem na idejo,
da bi narisala skico ljubezni,
ki je ni mogoče več razkleniti.
Pogledala sem drevo,
ukoreninjeno v materi zemlji.
Ob morju sem opazila mlado žensko
v njeni veliki predstavi sanj,
da se bo združila s svojim dragim
in rodila otroka, ki bo nadaljevanje življenja.
Zamislila sem se nad duhovnim
svetom najrazličnejših kultur,
ki so se prelivale ena v drugo
in rojevale nove tradicije in običaje.
Vse imajo znake plodnosti
in zasidranost v spominu novega rojstva.

Na morju sem videla čolnič,
ki ga ni mogoče ločiti od hrepenenja
in cilja čolnarja, ki pluje v pristan.
Vsa sanjajoča narava rojeva
in govori skoz metafore svoje rasti,
ubesedljivo v kozmični resničnosti.
Skozi svetlobo, barve in zvoke
od evkalipta do najmanjšega lišaja.
Vse je ena sama ljubezen.
Molk, ki plivka v glasu vetra in šumenja morja.
Molk manjkajoče črke, ki zaceli besedo,
kot celice zacelijo ranjeno telo.
Vse je ena sama velika galerija podob,
platonska galeja spogledovanja vsega živega,
ki plimuje prebujanje in rast v nerazdružljivo
planetarno oživljenost iz sna razviharjene sle.
Vsemu je možno prisoditi besedo in ime
in upodobiti smisel v lepoti življenjskih naključij.
Ljubezen ni nikoli ena sama. Na tisoče jih je.

www.tatjana-malec.si