Kdo je privlekel
iz velikih prostranstev
to dolgo temno noč
na svetlečem kolesju
Velikega voza?

Kdo mi je naredil oči,
da hrepenim po ozvezdju,
ki ga je ustvarila večnost,
da so te migljajoče lučke
pognale iz svojih korenin
in zasejale mene
na tej njivi življenja.

Tako materinsko
mi nocoj sijejo zvezde v oči
in so me povile z zlatimi
ogrinjali mehke svetlobe,
da še komaj razumem
v tem rastlinskem vrtu vrvež ljudi,
v katerem sem tudi jaz
pripravila nasledstvo semenu,
ki rodi popke s človeškimi glavami,
ki nikoli natančno ne vedo,
da imajo tudi zvezde dušo,
ki jo polagajo v dolgih nočeh
človeku v srce.

Nekaj že more biti
tam daleč za obzorij,
kjer se rojevajo
ti svilnati sadeži neba,
ki jim pripadam.
Medtem ko čepim na robu
tesnega vodnjaka
in zajemam vodo
velikega življenja
in skrbim za ravnotežje,
ki ga ustvarjam,
da se ne sesuje mreža
našega velikega doma,
odtrgana od spanca
Silvestrske noči,
strmim v svetlo nebo.

Tu sem s svojo prisotnostjo,
da živim z lastnostmi svetilke,
ki raziskuje zvezde
in pogosto obide samo sebe.
Ena zvezda je izstopila
iz svoje poti
in mi dala vedeti,
da hrepeni po meni
za Silvestrsko noč.
V meni je prižgala
svojo ljubezen
s poljubom ob polnoči.