Iz semena bo zraslo novo seme. Bil sem tam. Šel sem po poti z njim. Ne verjamete, ne sledite? Zakaj si (sem) torej še tukaj? Dežuje danes in to je dobro. Vprašanja otroka na poti, zakaj to, zakaj ono, da zakaj moja bolečina? Ta vprašanja izvirajo globoke reke skrite bolečine sveta, želite spoznati, občutiti, poimenovati s pravim imenom, slediti, učiti se živeti. Reka življenja. Pridite, gremo skupaj.

Vsako pšenično zrno je zraslo na klasu pšenice in živelo dan in noč na istem mestu. Od vsega začetka, pa vse dokler ni dozorelo v seme je bilo tam, visoko nad koreninami, ki dajejo pšeničnemu steblu moč in življenje. Tako tudi ti in tvoje življenje. Sonce in veter, dež in rosa sta bila tvoja spremljevalca, dokler seme ni dozorelo. Tako tudi tvoja starša. Seme, zemlja te je rodila iz enega semena bogov, njihova lastnina si, vendar samo, dokler ne dozoriš. Tako tudi ti. Iz večnosti prihajaš, nikoli doslej se namreč skriti krog povezanosti s tvojimi predniki ni prekinil. Enkraten si. Zdrav in dober v svoji nespoznani globini.

Nisi sam sebe posadil v zemljo, niti se nisi sam ukoreninil, brez bratov in sester sploh ne obstajaš! Da, tudi ti, če nimaš bratov in sester - te ni, za hrano boš prašičem, za mlinarja moka, za trgovca zaslužek! Poglej zrel pšenični klas, koliko semen se stiska drugo ob drugem? Poglej sončnico ali pa koruzni storž. Ali hoče vsako seme po svoje? O, Vi nespametni in počasni v učenju…

Kje sem, kje se nahajam, kam grem? Si res pozabil, da je tvoje življenje sveto? Ali se reka vrne k svojemu izviru? Ali piščanec more nazaj v jajce? Ali iz sovraštva prihaja dobro? Ali iz pečene žemlje zraste nov pšenični klas? Ti pa še kar vztrajaš? Zakaj se torej upiraš, ali nisi veliko več vreden od tega, da gniješ in se hraniš na smetišču odpadkov? Dvigniti se iz brezna, da visoko, za visoke cilje…Plača, otroci, hiša, žena,... končni cilj? Ne, več je od tega, veliko več, v tebi samem! Prihaja na plan, neusmiljeno reže, secira, stiska, meče tvoje srce v boj, za vsako besedo, čemu? Dati življenje, za ideale, za državo, za…

V rokah dlani imam pšenično zrno, eno samo. Ljubko in majhno. Vse že nosiš v sebi, ti čudež življenja si. V tebi se skriva moč preobrazbe. Vse že veš, ne skrbiš za nič, ne naprezaš se. Radost si za kmeta, ki te poseje v zemljo. Jesen je. Na vrsti je selitev, da prav si prebral, selitev. Tvoja jesen prvega življenja. Ali veš, kam greš? Veš, da prihaja zima? Skrita moč življenja jo bo čudežno spet in spet premagala.

Da tudi ti. In ti nič ne veš? Se spomniš, kako je to isto seme raslo na pšeničnem steblu, visoko v klasu, skupaj z drugimi semeni, nič ni skrbelo, dokler ni dozorelo…Si predstavljaš, kako pade to isto seme iz rok sejalca v zemljo, v blato, ker je bila jesen polna dežja, v temo, v vlago, v neudobje. Nič več sonca, nič več rahlega pozibavanja, nič več dneva in noči, nič več tega, kar je bilo. In prav to se mora zgoditi!

Ali sedaj veste, zakaj se ljudje pritožujejo? Zakaj godrnjajo čez…Samo tema in vlaga, ki uničuje, mojo popolno obliko pšeničnega semena, upiranje in nove sile zunaj semena, kaj semena, sile znotraj mene, ki me hočejo uničiti, vse kar sem do sedaj…Vse mi vzeti! In ti nič ne veš? Bolečina sveta sem. Da tudi ti. A le za kratek čas…

Ravno prav dovolj je še toplote na tem svetu. In po nekaj dneh, droben kalček lahko vzklije, veš božič prihaja, novo rojstvo in zate upanje, potem vstajenje od mrtvih, ves svet si z Vami prizadeva, da bi spoznali resnico. In tako tudi ti. Čez nekaj tednov zrem pšenično polje, drobne zelene bilke, podobne travi, neverjetno, preživele bodo še eno zimo pod snegom!

Kdor bo pa svoje življenje izgubil, ga bo znova našel...

Vzemi to pšenično zrno v svoje srce, naj te nauči spoznati tvojo pot, verjemi onkraj upanja, v skrito moč narave. Ne skrbi, vse je že prav dobro. Pomemben si, del tega sveta si, a drugega življenja ne moreš videti, ker se izogibaš bolečini sveta. Vem, ni v tvoji moči, zato pa dopusti, dovoli, da se zgodi onkraj razuma… Pšenično polje ti bo v tem prvem poletju dalo imena za vse skrivnosti, do takrat pa, ne boj se ničesar, čudežni otrok si!