Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si

Peter Topić, psihoterapevt, o zasvojenosti s seksualnostjo in o spletni pornografiji

Brskanje po spletnih spolnih vsebinah lahko hitro preraste v zasvojenost
Veliko ljudi je prepričanih, da je koncept zasvojenosti s seksualnostjo izmišljotina brez osnove, saj z nečim tako naravnim, kot je spolnost, vendar nihče ne more biti zasvojen. Ljudje imamo samo bolj ali manj izrazite oz. pogosteželje po spolnosti.

A kot pravi Peter Topić z Nacionalnega inštituta za psihoterapijo, kjer vodi Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč v Ljubljani, ki je eden od petih Evropejcev, ki imajo mednarodno priznani certifikat za pomoč zasvojenim s seksualnostjo(CSAT–Certified Sex Addiction Therapist), pri tovrstni zasvojenosti nikakor ne gre zgolj za povišano "potrebo" po spolnosti.

Za večino ljudi je spolnost nekaj lepega in običajnega ter si težko predstavljajo, da za nekoga lahko postane zasvojenost, s katero sebi in svojim bližnjim uničuje življenje. Vendar se tudi najbolj običajne in povsem zdrave oblike človeškega spolnega izražanja lahko sprevržejo v uničujoče zasvojensko vedenje, slednje pa nima nič skupnega s pogostostjo spolnih odnosov ali s seksualnim nagonom, ampak je povezano izključno z omamljanjem.

Med ljudmi velja stereotip, da so s seksualnostjo v glavnem zasvojeni moški. Ali to prepričanje drži?
Raziskave v tujini kažejo, da takšno vedenje ni značilno le za moške, čeprav je v preteklosti veljalo prepričanje, da so moški tisti, ki hlepijo po vizualnih dražljajih, ženske pa iščejo ljubezen in jih pornografske vsebine ne privlačijo ali jih celo odbijajo. Podobno zgrešen pogled so imeli nekoč strokovnjakiprirazumevanjuzasvojenosti z alkoholom. Pred petindvajsetimi leti je bil odstotek žensk, zasvojenih s seksualnostjo, primerljiv z odstotkom žensk, zasvojenih z alkoholom, ki so iskale pomoč v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolgo je trajalo, da je stroka doumela, da imajo težavez alkoholom tudi ženske. Ženske so predstavljale moralni steber družbe in nihče ni hotel sprejeti, da so lahko zasvojene, zlasti, ker je veljalo splošno prepričanje, da je zasvojenost problem morale, ravno zaradi tega so ženske šetežje poiskale pomoč. 

Danes razumemo, da gredo pri zasvojenosti stvari narobe že veliko prej, preden lahko človek v sprejemanje odločitev vključi svoj moralni kodeks. Pri zasvojenosti s seksualnostjo je podobno, velja neko splošno prepričanje, da ženske nimajo teh težav, da ne gledajo pornografskih revij in ne obiskujejo internetnih pornografskih strani. A to prepričanje je zgrešeno, saj je kar 30 do 40 odstotkov vseh obiskovalcev spletnih strani s pornografsko vsebino žensk. Koliko je zasvojenih, ne vemo natančno, a ta odstotek vsekakor ni zanemarljiv in se povišuje. Kot kaže, ne gre le za vizualne dražljaje, ki zanimajo izključno moški del populacije. 

Internetne seksualne vsebine so izredno priljubljene. Ali mislite, da zato, ker je bolj varen in skrit, ne povzroči spolno prenosljivih bolezni ...
Mislim, da so za razmah internetnega seksa in zasvojenosti ključne tri stvari: anonimnost, dostopnost in to, da ni skoraj nobenih stroškov. Navidezna anonimnost je zagotovljena z zidovi sobe, pisarne, … Dostop do interneta je omogočen skoraj povsod, preko vseh elektronskih pripomočkov, ki jih ima danes večina, in tako smo ves čas lahko v stiku s pornografskimi vsebinami. Ogledovanje pornografskih strani in iskanje stikov preko spletnih klepetalnic v zavetju in varnosti lastnega doma ali pisarne je nekaj povsem drugega kot kupiti revijo s pornografsko vsebino na javnem mestu in se s tem neposredno izpostaviti. Ko se zasvojeni znajde v stiski, preprosto pritisne nekaj tipk in neprijetna čustva izginejo ob gledanju pornografskih vsebin … vsaj začasno.

Ali lahko govorimo o normalnem uporabniku pornografskih vsebin? 
Pomagal si bom z mislijo svojega ameriškega profesorja, ki je na podobno vprašanje novinarja odgovoril: "Če ste stari 30 let, bi morali pornografijo že zdavnaj prerasti."

In jo nadomestiti s čim – s pristnimi odnosi?
Z življenjem v resničnem svetu.Težava, s katero se soočamo, ni internet kot tak. Težava je v zlorabi interneta in v poskusu ustvarjanja navidezne bližine in nadomestka za pristen medčloveški odnos. Vplive interneta in internetnega seksa šele prepoznavamo in v prihodnosti bo verjetno eden največjih izzivov, kako zaščititi otroke in odrasle pred nečim, česar še sami ne razumemo v celoti. Veliko se moramo naučiti in izločiti tisto, kar ima negativne posledice. 

Otroci in odrasli se morajo naučiti, da ima varna uporaba interneta in računalnika omejitve in da pornografija ter internetni seks ni le še ena prostočasna aktivnost. Ne bi rad moraliziral, saj so informacije o spolnosti na internetu in izobraževalni potencial po eni strani pripomogli k zmanjševanju sramu povezanega s spolnostjo, na kar opozarjajo tudi nekateri družboslovci, po drugi strani pa pornografske vsebine prispevajo k problemu zasvojenosti. Žal je na internetu zelo malo vsebin, za katere bi lahko rekli, da spodbujajo zdrav odnos do spolnosti.

Raziskave kažejo, da okoli 80 odstotkov uporabnikov internetne pornografije ni zasvojenih s seksom, ostalih 20 odstotkov uporabnikov pa je problematičnih in so že zasvojeni ali pa so v veliki nevarnosti, da bodo to postali.

Pa je ta odstotek realen? 
Menim, da je odstotek v resnici precej višji, a tako kažejo tuje raziskave. Vprašanje je, koliko so raziskave o tej tematiki lahko natančne, saj je eden od pomembnih dejavnikov zasvojenosti prav zanikanje problema. V ZDA je že leta 2007 10 odstotkov uporabnikov interneta trdilo, da so zasvojeni z internetnim seksom in svojega vedenja ne morejo več nadzorovati. Vedeti pa moramo tudi, da je leta 2007 internet po svetu uporabljalo 322 milijonov ljudi, do 31. decembra 2011 se je njihovo število povečalo na skoraj 2,3 milijarde. Problema internetne pornografije se v resnici še nihče ni lotil resno raziskovati. Verjetno tudi zato, ker internetna pornografija nekaterim prinaša ogromne zaslužke. 

Pričakujemo, da se bodo prave razsežnosti problema šele pokazale, saj se pri svojem delu vse pogosteje srečujem z generacijo, ki odrašča z internetom. Po podatkih raziskave v ZDA si dve tretjini učencev višjih razredov osnovnih šol in dijakov srednjih šol ogleduje pornografske vsebine na internetu, medtem ko delajo domačo nalogo. 34 odstotkovodstotkov teh mladostnikov svoje vedenje stopnjuje do te mere, da ga lahko brez dvoma označimo kot seksualno kompulzivno vedenje.Velik del teh mladostnikov bo imel v odraslosti težave z zasvojenostjo. Mladi so bistveno bolj ogroženi tudi zato, ker se s takimi vsebinami srečajo prezgodaj, povprečna starost je padla pod enajst let, takrat se njihovi možgani še razvijajo in so posledice zanje lahko neugodne.

Kakšne konkretno?
Preprosto – več vzburjenja in orgazmov kot človek doživi ob gledanjupornografije in internetnega seksa, manj privlačni so živi ljudje in manj zanimiva in zadovoljujoča je običajna spolnost.Japonska zagotovo ni dežela represivnih stališč o spolnosti, a raziskave med mladimi tam kažejo, da kar 40 odstotkov mladih fantov ne zanima več spolnostz resničnimi ženskami, ampak le še virtualni seks preko interneta. 

Pri razlagi tega fenomena si lahko pomagamo z definicijo zasvojenosti, ki jo je aprila lani izdalo Ameriško združenje za medicino zasvojenosti ASAM, ki pravi, da je zasvojenost predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje takih sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, psihološki, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. Raziskave kažejo, da bolezen zasvojenosti vpliva na delovanje nevrotransmiterjev in interakcije v možganskem nagrajevalnem krogu, kar povzroča zasvojensko vedenje, ki izpodriva zdrave oblike vedenja, medtem ko spomini na pretekle izkušnje s hrano, spolnostjo, alkoholom in drugimi mamili sprožijo hlepenje in željo po ponovnem zasvojenskem vedenju. Poleg tega se pri tej bolezni spreminjajo tudi nevronske povezave v možganih, ki uravnavajo nadzor nad impulzi in vplivajo na presojo.Zato se zunanjemu opazovalcu vedenje zasvojenih pogosto zdi nelogično. Internetni seks občutek vzburjenosti stopnjuje bistveno drugače kot resnični seks.

Razumeti moramo tudi, da internetna pornografija in internetni seks ni Playboy. Internet v hipu ponudi vse, v neomejenih količinah in v najbolj vznemirljivih ali celo prepovedanih različicah. Motiv za seks pri zasvojenih s seksualnostjo je redko želja po resničnem spolnem zbližanju ali spolna sla, pogosteje sta motiv jeza in erotiziran bes. Tako se lahko tudi ogledovanje pornografskih vsebin napaja iz ponotranjenega in potlačenega besa, ne pa iz želje po spolnosti. Izživljanje potlačenih čustev je na internetu zelo preprosto, zaradi prej omenjenih dejavnikov anonimnosti, dostopnosti in nizkih stroškov. 

Težava nastane, ker ljudje zelo hitro razvijejo toleranco in to, kar so gledali včeraj, danes ne zadošča več za enak občutek vzburjenja in zadovoljitve. Da bi doživeli enako raven ugodja potrebujejo nove in močnejše dražljaje.V iskanju "nečesa", kar bo zapolnilo notranjo praznino, nekateri ljudje pozabijo na človeške omejitve in se slepijo, da so neranljivi in da tako vedenje nima posledic ne zanje ne za druge. Vse zasvojenosti, povezane z internetom, predstavljajo svojevrstne izzive, tako za ljudi, ki so se znašli v stiski, kot za strokovnjake, ki se srečujejo s tovrstno problematiko.

Otroke spolnost seveda zanima, toda ali je primerno, da jim pustimo, naj jo odkrivajo na internetu? Kdaj naj posežemo vmes, ker je teh vsebin za mladostnika preveč? 
Težko je reči, kaj je preveč. Predvsem sem prepričan, da se moramo z mladostniki pogovarjati. Nisem pristaš popolnega nadzora, a ne smemo biti naivni in dobro je vedeti, kaj naši otroci gledajo in delajo na internetu. S prepovedjo jih bomo samo še bolj spodbudili k obisku prepovedanih vsebin. Pogovarjajmo se o tem, kakšen profil imajo na Facebooku. To je zelo pomembno, saj so socialna omrežja že zdavnaj prerasla njihov prvotni namen. 

Zasvojenost se lahko in se danes pogosto začne popolnoma nedolžno. Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti, ki so veljali v preteklosti in so povezani z dednostjo, z disfunkcionalnim primarnim družinskim okoljem, travmami in zlorabami preprosto niso več pogoj, ko gre za zasvojenosti povezane z internetom. To pa tudi pomeni, da nihče med nami ni več neranljiv. Človeški možgani preprosto niso oblikovani za tako raven stimulacije, kot jo omogočajo nekatere droge in dolgotrajna uporaba visoko stimulativnih vsebin. Tudi starejši ljudje, stari nad petdeset, šestdeset let, ki nikoli niso izkazovali kakršnegakoli kompulzivnega vedenja, so ranljivi in se lahko že v nekaj mesecih razvijejo vedenje povezano z vsebinami na internetu, ki zelo hitro lahko preraste v zasvojenost.

Kam vodi ta spirala? V kakšne odrasle nam odraščajo današnji mladostniki?
Bojim se, da nekateri v take, ki bodo težko obvladovali impulze, ki bodo imeli zelo popačeno sliko o spolnosti, ki se bodo spopadali s takimi in drugačnimi oblikami zasvojenosti. Ko so enkrat vzpostavljene zasvojenske nevronske poti v možganih, je vseeno, s čim jih človek poganja, lahko je to seks, lahko pa kaj drugega, delo, igre na srečo, nakupovanje, sanjarjenje, računalniške igrice … karkoli, kar doseže želeni učinek.

Ali lahko v današnji družbi in okolju, kjer je seks vpet v dobesedno vse pore družbe in nanj ni imuna ne glasbena ne modna neoglaševalska, celo prehranska, avtomobilska industrija, otroke vzgojimo, ne da bi jih nenehno izpostavljali seksu?
Prikazovanje žensk v medijih je postalo v zadnjih desetletjih izrazito seksualizirano, včasih reklame še najbolj spominjajo na pornografske revije. Potrošniški odnos do spolnosti predpostavlja, da so ljudje le objekti trenutne seksualne zadovoljitve. Težava ni v prikazovanju žensk in moških kot privlačnih bitij, ampak v tem, da se ženske v glavnem prikazujejo kot pasivni seksualni objekti, ki so namenjeni zadovoljitvi seksualnih potreb nekoga drugega. Na žalost mediji vse bolj poskušajo na ta način prikazati tudi moške, vendar ti še zdaleč niso v tako nezavidljivi vlogi kot ženske. Tako prikazovanje ima negativne posledice tako za ženske kot za moške. 

Dejstvo je, da otrok ne moremo izolirati pred vplivi medijev in reklam, ki silijo v naše življenje na vsakem koraku, lahko pa jim razložimo razliko med spolnostjo, ki zbližuje, in seksom kot potrošnim blagom. Če jim uspemo povedati, kaj je ljubeča spolnostin kaj pomeni nam, smo naredili veliko in jim zelo pomagali. Na ta način se bodo v odraslosti lahkoresnično zbližali z drugim človeškim bitjem tudi na spolni ravni. Sporočili jim bomo tudi, da trgovanje in potrošniški odnos do spolnostičloveka ne izpolnjuje in ga v resnici pušča praznega, ne glede na to koliko seksa uspe "nagrabiti".Veliko lahko naredimo z zgledom in s tem, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do spolnosti.

Ena od rešitev je torej pogovor.
Zagotovo. Ne smemo se slepiti. Otroci bodo vedno brskali za temi vsebinami, v to jih sili naravni razvoj, radovednost, pa tudi pritisk vrstnikov. Dobro je, da se starši z njimi odkrito pogovarjamo o spolnosti, seveda na način, ki je primeren za njihovo starost. Drugače bodo otroci te informacije iskali in dobili drugje, tudi na internetu, kjer jepoplava pornografskih vsebin. A kaj pornografija v resnici sporoča? Ponuja veliko informacij in vizualnih dražljajev, ki pa imajo žal bore malo ali celo nič skupnega z realnim življenjem. Ponujajo tudi povsem izkrivljeno podobo o tem, kaj si ženske in moški v spolnosti v resnici želijo, popolnoma popačen je tudi prikaz spolnih odnosov, ki mladostnika sili v doseganje "idealov", ki jih prikazuje pornografija. Poleg tega pornografski filmi zvišujejo toleranco do nasilnega vedenja v spolnosti in na splošno. Kako se moški vedejo do žensk v spolnosti, pomembno oblikuje tudi našo družbo. Mislim, da bo internet zagotovo in v temeljih spremenil naš odnos do spolnosti. 

Kako dolgo v povprečju traja zdravljenje zasvojenosti s seksualnostjo?
Od tri do pet let, tako kot pri vseh drugih oblikah zasvojenosti. Zdaj ko bolje razumemo delovanje možganov, vemo, da se nove nevronske povezave, ki so potrebne, da človek lahko nadomesti stare in škodljive zasvojenske vzorce, vzpostavijo v treh do petih letih. Pomembno sporočilo vsem zasvojenim je, da obstajapomoč, obstaja pot iz primeža zasvojenosti in da obstaja kakovostno življenje tudi po zasvojenosti.

Ljudje se pogosto norčujejo iz izraza seksualna zasvojenost in neredko slišimo: "Če že moram biti zasvojen, naj bom s seksom."
Mislim, da gre pri takšnih izjavah za mešanico nerazumevanja vzvodov in zakonitosti zasvojenosti in zadrege, ko spregovorimo o spolnosti. Če bi razumeli, da ima veliko ljudi, zasvojenih s seksualnostjo, zelo hude posledice na več ravneh, ali razmišlja celo o samomoru, potem bi morda zadrego in posmeh nadomestilo sočutje do ljudi, ki so v hudi stiski. 

Potrebujete pomoč ali nasvet?

Vse, kar morate storiti, je, da se registrirate in postavite vprašanje.