Francoski predsednik, Nicolas Sarkozy, ni nikoli skrival svojega negodovanja zoper 35- urni delovnik v lastni državi. To »drastično« rešitev je uvedel Lionel Jospin leta 2000 in v njej videl konec nezaposlenosti. Poleg enakopravne porazdelitve dela, je bil namen »35-urne rešitve« tudi več časa za družine. Dolgoročni gospodarstveni učinki so še vedno nejasni.

Sarkozy je v svojem avtobiografskem manifestu zapisal, da je »35-urni delovnik narodu škodil«: Kdor meni, da je za povečanje blagostanja in prostih delovnih mest potrebno delati manj, je nor!« 1.oktobra 2007 je tako z odstranitvijo finančnih obremenitev na nadure, ukinil 35-urni delovnik. V mesecu novembru smo tako v Franciji priča demonstracijam in protestom ljudi zoper na novo postavljena Sarkozyjeva merila.

Sarkozyjevi predhodniki v 19. stoletju bi bili začudeni, da lahko pet ura dela manj na teden ogrozi gospodarsko rast. Tudi njih je sicer skrbel počasen vzpon francoskega gospodarstva, ampak bolj kot z nezaposlenostjo, so se soočali z nečim bolj »uničujočim«.

Ekonomisti in uradniki, ki so se po Francoski revoluciji drznili odpeljati na vas, so bili zgroženi nad izginotjem delavcev med  jesenjo in pomladjo. Vasi in celo majhna mesta so se pogreznila v tišino, le nekaj valečega se dima iz dimnikov je kazalo na človeško prisotnost. Takoj, ko se je ohladilo, so se ljudje po vsej Franciji zaprli v hiše  in štiri mesece dolgo izvajali sedaj že izgubljeno umetnost počivanja.  

Predvsem v gorah je bila tradicija sezonskega počivanja močno razširjena. »Sedem mesecev zime, 5 mesecev pekla,« so govorili v Alpah. Potem ko je bilo »pekla«, neutrudljivega garanja konec, so se ljudje začeli umirjati in se skupaj s kravami in svinjami udobno nameščati po hišah. Tudi metabolizem se jim je upočasnil in tako je bil potreben le majhen vnos hrane. Če je kdo v teh sedmih mesecih umrl, so truplo shranili na strehi ali ga pokrili s snežno odejo, vse dokler pomlad ni odmrznila tal, da so lahko izgrebli luknjo in je lahko iz vasi prišel duhovnik.

Podobno masovno zimsko spanje so izvajali tudi v ostalih hladnejših krajih. Leta 1900, glede na poročilo v reviji The British Medical Journal, so kmetje regije Pskov v severozahodni Rusiji »privzeli podobno ekonomično varčevanje« in preživeli polovico leta v postelji: »Ob prvem zapadlem snegu se vsa družina zbere okoli peči, se uleže, se preneha ukvarjati s težavami človeškega bivanja in potihoma ponikne v spanec. Enkrat na dan se vsak zbudi, da poje košček trdega kruha. ...Družinski člani se izmenjujejo, da podžigajo ogenj. Po šestih mesecih spokojnega bivanja se družina zbudi, se pretegne in »gre ven, da pogleda ali raste trava.«

Seveda je malo verjetno, da lahko govorimo o takšnem zimskem spanju kot ga poznamo pri živalih. Pri ljudeh je šlo bolj za razumsko in vsesplošno sprejeto odločitev, da se čim dlje ostane v postelji.

Francozi so bili še prav posebej zaspan narod. »Prezimili« so celo v toplejših predelih. V Burgundiji so po opravljeni trgatvi delavci požgali trto, popravili orodja in prepustili zemljo volkovom. Javni uslužbenec, ki je leta 1844 raziskoval deželni gospodarski učinek, je odkril, da je edini, ki je buden: »Ti krepki možje bodo sedaj preživljali dneve v postelji, se tesno stisnili drug ob drugega, da jim bo toplo, in da bodo manj jedli. Prebudijo se, ko se jim bo zdelo smotrno.«
Sarkozyjev slogan: »Delajte več in dobili boste več,« francoskim kmetom ne bi pomenil počenega groša. Po revoluciji so se državni funkcionarji pritoževali, »da se kmetje prepuščajo lenobi« namesto, da bi se lotili »mirnega poklica, pri katerem se večino časa sedi.« Vendar so npr. prebivalci v naselju Beaucaire pri reki Roni na poletnem sejmu zaslužili dovolj, da so nato lahko preostanek leta »kadili, igrali karte, lovili in spali.«

Vse do 20. stoletja je samo par ljudi potrebovalo denar. Razen soli in železa, se je vse ostalo lahko plačalo z dobrinami. Gospodarski učinek je bil bolj osredotočen na prebijanje časa kot na proizvajanje denarja, kar bi lahko razložilo, zakaj je ena izmed redkih “zimskih industrij” v Alpah izdelovala ure. Ukvarjanje z drobcenimi mehanizmi je pospešilo minevanje časa in same ure so bile dokaz za pretekel čas.

V sodobni Franciji, kjer so smučišča v Alpah in Pirenejih obljudena ravno pozimi, seveda nihče ne predlaga, da bi se vrnili k pet mesečnemu zimskemu spanju. Mogoče se pa lahko od naših »zaspanih« prednikov, ki so svoje domove delili z živalmi, da so jih grele, lahko vendarle nekaj naučimo.

Če Sarkozy res želi obvarovati planet, in če res želi pomiriti delavce, bi mogoče moral vpeljati davčno spodbudo za zimsko spanje. Dolgoročne koristi zmanjšane porabe energije bi izenačile gospodarske izgube. Nikoli ni bilo primernejših časov za ostajanje v postelji kot sedaj.