Vse živali, velike in prav neznatne, znajo presenečati in razveseljevati. Že dolgo ostankov sadja ne mečem več v vedro za odpadke. Dobivajo jih ptice, morda tudi mravlje, še prej pa se na njih napasejo moji hišni ljubljenci – družina treh mušic.

Moti se, kdor misli, da nas živali ne poznajo. Zanesljivo vedo o nas več, kot vemo o njih ljudje, ki jih razvrščamo in ločujemo predvsem po domnevni koristnosti.

Kadar na beli kuhinjski ploščici opazim nekaj majhnega in temnega, mi skozi misli zaorje: »To pa je treba takoj odstraniti, da se umazanija ne zasuši!« S krpo se približam madežu. Da ni madež, mi pove uren pobeg drobižka, ki razprostre svoja nežna krilca in se kot mušica predstavi. Preplavi me zadovoljstvo, da je bila živalca hitrejša od moje občasne čistilne vneme.

Včasih v temni vejici na ploščici takoj prepoznam, da ni oče Muši, niti mali Mušic. V mislih pozdravim: »Pozdravljena, Muška, počivaš po grozdnem zajtrku?« Počasi zatipam po ploščici in se previdno približam. In? Mislite, da se umakne? Ne, ne zbeži. Torej se počuti povsem varna ob tem, kar izžarevajo moje misli in telo! Oj, ti, ljubo pametno bitjece! Zbeži šele, ko se prst približa na milimeter ali dva. Takrat šele, ker verjetno ve, da bi mu ritem mojega dihanja lahko nehote usodno preveč približal njemu pretežko gmoto mojega kazalca. Včasih namesto pobega zleze na kazalec in se sprehodi še po drugih prstih.

In kdo me vsak dan vsaj enkrat obišče v sobi? Mušičji otrok Mušic. Po velikosti prepoznam otroško zaupljivost, ki zdrsi po časopisu, zapleše pred očmi, se sprehodi po roki in izgine. Sem ga pomendrala? Ne, znova zakroži pred mano in se oddalji.

»Srečno, Mušic!« Prejšnji teden sem ga ujela pri nenavadnem početju. Na moji levi roki je po umivanju ostala kapljica vode. Mušic se je z nekaj srki tam odžejal. Bi morala zapisati, da je srknil nekaj požirkov, srkov ali srčkov? Ker je tako majhen!