Rojstvo!
Iz marsikatere neumnosti izstopimo, ko nas objame val energij nove zavesti. Vsaj tako so nas učili in usmerjali na višje nivoje zavedanja, božanske nivoje bivanja.
Ne potrebujemo prav veliko, da smo v tej zavesti ter zavedanju in bivanju tukaj na tej naši zemljici.

To kar me nekako preveva iz notranjosti bom poskusila izliti na papir, v upanju da ga bralec dojame na sebi najbolj soroden način.
Nekoč davno v odaljenem univerzumu kje ne obstaja čas in prostor smo upoklicani za današlje in tudi prejšnje naloge.
Koliko mi je znano in koliko dojema ta moja »pamet« ni prav veliko duš tukaj na zemlji, tako kot se nam zdi. Veliko je inkarnacij in prevečkrat jemljemo telesno obliko da dokončamo vse tisto zaradi česar smo sprejeli svojo naloga.

V tem kreativnom dejanju ali zaigranosti duš smo pletli bogate niti i marsikdaj jih parali ter ponovno tkali.
Vedeli smo da vse to ne more iti v nedogled, da se nekoč dejanje zaključi in nadaljuje v novi obliki.
Kot bi danes rekli računalniškim jezikom, posodobitev programa.

Mnoge duše so sproti posodabljale svoje delo, premočrtno so šle naprej ter za seboj vodile tiste , kateri so se odzvali in prepoznali namen poti.
Med potjo in delovanjem na njej so se osipali »zaigranci«, kateri so se med igranjem ujeli v tem svetu iluzij. Poistovetenje s doseženim nivojem bivanja je marsikatero slepilo še bolj postavilo v ospredje kot čisto resnico.
Zaradi takšne resnice rojene iz slepil, so marsikatere ujetosti, bolečina in trpljenje.

Učili so nas Mojstri, Velike duše , pa kljub temu nam ni vedno uspelo narediti premik naprej. Res je da učenje sprejmeš takrat ko si pripravljen …. V tem času in prostoru katerega iskušamo kot resnico bivanja ,žal ni človeška duša pripravljena za marsikatero odpovedovanje.
Vojne, tragedije, in naravne katastrofe so tako samoumevne da se ne zdramimo gledajoč bolečino in trpljenje drugih.
Pa kljub temu nekaj se je premaknilo. Čas zgineva, in prostor se energetsko prepaja s drugimi vibracijami.
Naš planet se bohoti kot notranjost matere pred rojstvom otroka.

Ljudje se zavedamo tega globokoga vretja v utrobi matere, v popatkih pred zadnjim globokim udihom ter izdihom pred erupcijo novega rojstva.
Nekako smo zatečeni in ujetniki tega bohotenja. Naša osebnost in hkrati naša duša se bohotita in istegujeta roke proti veličastnim spoznajam v tem istekajočem času.

V tej spoznaji katera preveva vsakega se odločamo kako pospešiti hitri porod , na drugi strani se upiramo novemu rojstvu, erupciji nam neznanega novega in dolgo pričakovanega preporajanja.

To kar doživljamo kot atak na osebnostni ravni razvoja, je večinoma upor in strah pred novimi izzivi.
S hrepenenjem se spogledujeta duša in duh brezčasja v zavedanju skorajšnjega ljubljenja brez omejitev in prepovedi marsikaterih dogm.
Roke iztegnjene nasproti brezčasja so neštete, neustavljive, prepletene med seboj. Z vsakim vdihom se skozi prepletajoče srce duš in množico rok prepaja človekova duša duša s ljubeznijo in voljo ENEGA.

Samo še nekaj vdihov, še zadnji krči v globinah materine utrobe in luč dneva NOVE ZEMLJE bo ugledal novo rojeno človeško bitje!

www.vindol.org