Piše: Katarina Kesič, prof. defektologije v novi Vivi www.viva.si

V Sloveniji že nekaj časa opazujemo zanimive pojave: število novogradenj narašča, otrok v šolah je čedalje manj, prosto mesto v vrtcu je velika sreča. Vsi govorijo o majhnem podmladku slovenskega naroda, zelo malo pa se naredi za to, da bi bilo mladim ljudem lažje rešiti stanovanjski problem. Čedalje več parov se odloči za prvega otroka občutno pozneje, kot so to storili njihovi starši. Veliko parov pa ugotovi, da si otroka sploh ne želi imeti.

Najprej izobrazba
Želja po izobrazbi med Slovenci zelo narašča. Zdaj je veliko večji delež študentov na fakultetah kot nekoč, prav tako ljudi z univerzitetno izobrazbo. Okolica nas že od malega naprej uči, kako pomembno je biti visoko izobražen, zato se rivalstvo začne že kmalu po vstopu v osnovno šolo.

Otroci zbirajo reference za Zoisovo štipendijo in preračunavajo, katero tekmovanje jim bo prineslo več točk. To se v srednji šoli samo še stopnjuje, veliko študentov pa si po končani fakulteti želi vpisati magistrski študij. Vrednota je namreč končana izobrazba, družina vse manj.

Potem stanovanje
Ko mladi končajo študij in se zaposlijo, si mnogi zaželijo še malo "živeti" in uživati. Pri petindvajsetih so mnogi brez finančnega zaledja in zato odvisni od milosti staršev. Sama opažam, da se večina mladih žensk za otroka odloči prej, če stanovanje dobijo pri starših ali partnerju (to pomeni, da imajo doma tako veliko hišo, da mladi par dobi svoje nadstropje). Veliko težje je tistim, ki doma nimajo ne finančne in morda niti moralne opore. Zdaj poiskati primerno stanovanje spominja na hazardiranje, saj je nepremičninski trg povsem neurejen in divji. Trgovanje z nepremičninami je postal donosen posel, pri katerem vsakdo želi iztržiti čim več za čim manj, mladi in neizkušeni ljudje pa so pogosto tarča zlorab in izgubijo težko privarčevani denar. Zaščite kupca pred prevaro skorajda ni.

V službo s podpisom
Poleg tega veliko mladih žensk po končanem izobraževanju težko dobi prvo službo, kjer pa morajo v pogodbi o zaposlitvi podpisati marsikaj protizakonitega. Med drugim jim določijo tudi datum, do katerega se zavežejo, da ne bodo rodile otroka. V želji, da bi naposled dobila službo, marsikatera podpiše pogodbo in se tako odpove svojim pravicam. 

Pa čas
Moderna družba od ženske pričakuje, da bo enakovredna moškim, zaradi česar se marsikatera odpove rojevanju otrok. Marsikateri par pa ima otroke, saj je to nekaj samoumevnega, potem pa ni časa, da bi skrbel zanj. In tako drvimo v prepad: na eni strani ženske, ki si ne želijo otrok, na drugi strani tiste, ki zaradi kariere nimajo dovolj časa zanj, v šolskih klopeh pa sedi vse več tako imenovanih hiperaktivnih otrok. Saj nič ne rečem, še vedno obstajajo zdrave, klasične družine, vendar jih je čedalje manj.

Kaj se dogaja s posvojitvami?
Naslednje, kar se mi zdi sporno, so posvojitve. Pare, ki si močno želijo imeti otroka in ga zaradi zdravstvenih težav ne morejo imeti, uvrščajo na dolge sezname, kot da bi čakali v vrstah za brezplačne zlate palice. V Sloveniji skorajda ni otrok, ki bi bili na voljo za posvojitev. Toda vedno nove pare kljub temu uvrščajo na dolge čakalne sezname, v medijih potekajo razprave, učinka pa ni nobenega. Kot vemo, imajo razvite države že dolgo urejeno mednarodno posvojitev. Po poročilih lahko vsak dan poslušamo, koliko afriških otrok je umrlo zaradi lakote, že v naslednjem prispevku pa slišimo, koliko parov pri nas čaka na posvojitev. Pa nič… nikogar ni, ki bi dva manjkajoča koščka sestavil v smotrno celoto. Smo preveliki domoljubi? Se bojimo otrok z drugačno poltjo, iz druge kulture? Resda lahko otroka posvojite na daljavo ter mu plačujete šolanje in podobno, vendar menim, da to nikogar, ki čaka na otroka, ne bi povsem zadovoljilo.

Upanja za povečanje slovenske populacije vsekakor niso prazna, vendar bo treba predtem marsikaj spremeniti, tako v glavah ljudi kot v sistemu.