Poenostavljeno bi se moto razvoja zavesti trenutno lahko glasil: »Odvrzimo ego«.
Po splošnem razumevanju, bi moralo biti s tem vse rešeno. Pa ni čisto tako.
Namreč, tudi gosenica še ne bi postala metulj, če bi samo odvrgla kožo.

Res pa bi bilo marsikaj drugače. Trenutna resničnost bi vsekakor postala prijaznejša. Vendar pa zaradi tega razvoja ne bi nič prehiteli. Pod kopreno ego zavesti je namreč še vedno samo droben popek naše Bit-i, še neuresničene Božje narave.

To je tista vsebina zavesti, katere čas še ni prišel. Višja vsebina mora zamenjati nižjo vsebino tako, kot dan zamenja noč, tako kot plima zamenja oseko.
Ravno tako, kot bo gosto snovno resničnost zamenjala eterična resničnost.

Bi pa v tišini odsotnosti ega občutili nežen utrip naše Bit-i. Izrazila bi se kot preprosta radost otroka. Takega, ki še ni izgubil svoj otroški smeh.

Ta radost je popek cveta Ljubezni. So zvezdna vrata do Stvarnika.

Če bi uspeli ostati uglašeni z njo, nas nikoli ne bi zapustila. Umrli bi kot stari otroci…brez imen, brez letnic, brez diplom, brez etiket, brez miselnih sodb.

Življenje bi bila lahkotna otroška igra med brezpogojnim (pre)dajanjem in hvaležnim sprejemanjem.

Naša Bit je seme Stvarnikove zavesti, ki se bo ustvarila v novo kozmično resničnost. Iz tega semena nastajamo in v seme se povrnemo. Najprej pa se bomo odprli v prečudovit astralni-svetlobni cvet in potem podarili svoje seme v semensko banko Stvarnika- za naslednjo resničnost.