»….. religija je ta instinkt, ideja, aktivnost, disciplina v človeku, ki je usmerjena direktno k Božanskemu….«
Sri Aurobindo

Tako religijo opiše Sri Aurobindo. Kaj pa beseda religija pravzaprav pomeni? Beseda religija prihaja iz latinske besede re-ligare, ki pomeni ponovno se povezati. Lahko rečemo, da je religija notranji proces ponovnega povezovanja s svojim bistvom, z lastnim Višjim Jazom, kot imenujemo božjo iskro znotraj vsakega posameznika.

Malce drugače religijo opiše Huston Smith, veliki poznavalec svetovnih religij:«…pristna religija pomeni najbolj neposredno odprta vrata, skozi katera vstopa v človeško življenje neizčrpna energija kozmosa.« Prepričan je, da so avtorizirane teološke in metafizične resnice svetovnih religij plod navdiha. Takoj nato pa dodaja:« Institucije- religiozne institucije- pa so druga zgodba.«

Morda lahko rečemo, da ima religija torej dvojno naravo. Tista prva, je njeno bistvo, tista druga pa njena zunanja manifestacija v obliki institucije, ki jo v krščanskem svetu imenujemo Cerkev. In nemalokrat si ti dve naravi med seboj popolnoma nasprotujeta.

Dva obraza religije:

1.Bistvo religije je proces ponovnega povezovanja človeka z Bogom. Človek je ločen od Boga (ki je celotno stvarstvo) in v tem procesu ponovnega povezovanja se mora posameznik odpovedati tej ločenosti, če hoče doživeti trajno srečo in mir. Rečeno z drugimi besedami: odpovedati se mora iluziji jaza, ega, ki je vzrok in nosilec te ločenosti, ločenosti od celotne življenjske energije, da bi si ponovno pridobil svoj prvinski obraz, tj. stanje bivanja.

2.Drugo naravo religije pa Huston Smith opiše takole:« Institucije so narejene iz pregreh, pa tudi iz kreposti, saj jih take, kakršne pač so, utemeljujejo ljudje s svojimi prirojenimi slabostmi. Ko se pregrehe- naj gre za znotrajskupinsko ali zunajskupinsko predanost- pomnožijo, je rezultat lahko zastrašujoč, že zaradi namigovanja, da je največja napaka, ki so jo religije sploh kdaj storile, v tem, da so se pomešale med ljudi. Seveda pa to ne drži, zakaj, če bi bile religije daleč od ljudi, ne bi v zgodovino vtisnile nobenega pečata.«
Tudi Nehru je zelo slikovit pri opisu hinduizma kot religije, ki te zasužnji: s templjem boginje Kali v Kalkuti, s prekletstvom kastnega sistema, z dvema milijonoma krav, ki jih častijo tako, da je že kar nadležno, s fakirji, ki svoja telesa žrtvujejo stenicam.

Huston Smith nadaljuje«:…na Baliju, kjer se gledališča imenujejo Višnu-Hollywood, knjigarne pa podžigajo nakup stripov, kjer hindujski bogovi in boginje kosijo množico nevidnih demonov s kozmičnimi žarki. Poznam to nasprotje (med bistvom in zunanjo obliko religije- moja opomba). Ostro ga občutim med med daoizmom o katerem sem pisal in daoizmom, ki me je kot dečka obkrožal na Kitajskem: z njegovo skoraj popolno zaslepljenostjo v prerokovanje, rotenje duhov in praznoverje. Podobno je nasprotju med Molčečim Kristusom in Velikim Inkvizitorjem ali pa nasprotju med tišino Betlehema in veleblagovnicami, kjer rjove Sveta noč in spodbuja k božičnim nakupom.Celotna zgodba o religiji ni rožnata, pač pa pogosto surova. Modrost in usmiljenje sta diskontinuirana in izid je popolnoma nejasen. Uravnoteženi nazor o religiji vključuje človeško žrtvovanje, in darovanje kozlov, fanatizem in preganjanje, križarske vojne in islamske svete vojne. ….. Seznam je neskončen.«

Vse to je res, vendar ni modro enostransko poudarjati vraževerja, praznoverja, nasilja in zločinov, ki so jih izvajale Cerkve, verske sekte in kulti za svojo lastno korist. Ravno tako bi lahko v nedogled naštevali zločine in napake, ki so bili storjeni v imenu svobode ali v imenu idealnega družbenega reda. Namesto tega moramo poiskati korenine takšnega zla, ki pa ne leži v resnični religiji, temveč v njenih podracionalnih delih; ne v duhovni veri in aspiraciji, temveč v nevedni človeški zamenjavi religije z določeno veroizpovedjo, sekto, kultom ali cerkvijo. Kadar človek zamenja pravo religijo zgolj za določeno versko skupnost, sekto, kult, cerkev, le-ta lahko postane sila nazadovanja in takrat se mora človeški duh upreti njenemu nadzoru. Vendar to ni resnična religija.

Resnična religija je duhovna (spiritual) religija, ki teži k življenju v duhu (spirit), v tem, kar je nad intelektom, nad estetskim in etičnim in praktičnim bitjem človeka. Resnična religija želi navdati in voditi nižje dele človeške zavesti (fizična, vitalno-čustvena, mentalna) z višjo svetlobo in duhovnim zakonom.

Srčika, najgloblje bistvo religije, ločeno od njene zunanje mašinerije veroizpovedi, kulta, obredov in simbolov, je iskanje Boga in doživljanje Boga. Njena aspiracija je odkriti Neskončno, Absolutno, Eno, Božansko, ki je vse te stvari, pa vendarle ni nekaj abstraktnega ampak konkretno Bitje. `Dejavnost´ religije je iskreno življenje iz resnične in intimne povezave med človekom in Bogom; živeti odnose, ki temeljijo na enosti in hkrati različnosti; živeti na podlagi razsvetljenega znanja; religija je ekstatična ljubezen in radost, absolutna predaja in služenje; religija pomeni odpovedati se vsakemu delu svoje sedanje zavesti in se kot človek pognati proti Božanskemu; religija pomeni spust Božanskega v človeka.

Za konec še misel Sri Arobinda:« V nekem smislu je res, da bi morala biti religija prevladujoča stvar v življenju, njena svetloba in zakon, ampak religija takšna, kot bi morala biti in je v svoji notranji naravi, v svojem temeljnem zakonu bivanja, iskanje Boga, kult duhovnosti, odprtost najglobljega življenja duše do notranjega Boga, večne Vseprisotnosti.«

Gita Mateja de Laat

Viri:
Sri Aurobindo: The Human Cycle
Huston Smith: Svetovne religije
Religies als levende ervaring, redactie: Marcel Messing